V večini demokratičnega sveta se je do takšnega početja razvil moralni odpor, ki se odraža tudi v javnem diskurzu. O tem prevladuje nekakšen konsenz. Redko kdo Putina odkrito podpira. Obstajajo pa tudi izjeme, običajno ne iz prepričanja, temveč za plačilo. Takšne osebe bi lahko imenovali »putinovi lizuni«, oziroma v njihovi maniri kar »putilizi«. Rusi namreč poznajo veliko komično sestavljenih imen, običajno akronimov. Na primer Rosneft, Gazprom ali že zabavne Kirishineftorgsintez, do zloglasne Čeka (črezvičajnaja komisija), tajne sovjetske policije iz časa oktobrske revolucije.
»Putilizov« v Evropi ni prav malo. Največkrat se najdejo med skrajnimi desničarji, ki do Putinovega režima sicer ne čutijo kakšne vsebinske privlačnosti, všeč pa jim je njegova reakcionarnost, socialna neobčutljivost, brutalnost, ter denar. Najbolj znan je madžarski premier Viktor Orban, ki predstavlja že veliko breme za Evropsko unijo in bi bilo mogoče za razmisliti, da ga na sestanke niti več ne vabijo. Ostali so v vodstvih skoraj vseh najbolj desnih evropskih strank. V zadnjem času pogumno dvigajo glave, jadrajo na migrantskih krizah in se z njimi napajajo. Imajo pač srečo, Evropa pa smolo, da je malo nefunkcionalna pri nekaterih zadevah. S Putinovo Rusijo dosti drugega skupnega, kot je njen denar, niti nimajo. Mogoče še protievropsko retoriko, potem je pa že konec.
Na te skrajne desničarje ostali gledamo kot na neko eksotično bolezen, za katero smo po malem sami krivi, ampak bo sčasoma minila. Včasih nas njihova retorika tudi jezi, ampak to dojemamo kot preizkus naše tolerance in se ugriznemo v ustnico. V resnici si ne priznamo, da je zadeva tudi malo nevarna. Nenazadnje tudi Hitler na volitvah ni nikoli dobil več kot 33 odstotkov glasov, pa na to kar pozabljamo.
Za skrajne desničarje je značilno, da radi ponavljajo Putinove mantre glede Evrope, Ukrajine in ruske »bratske pomoči«. Pri nas v Sloveniji tega začuda ni. Mogoče pa niti nimamo prave skrajne desnice, samo napihnjene žabe. V tem pomanjkanju pa so prijazno vskočili nekateri eminentni predstavniki leve sfere. Neverjetno so se aktivirali ob trenutno najbolj aktualnih vprašanjih evropske varnosti. Predvsem jih skrbi, da bi za vojaško pripravljenost zapravljali evropski, slovenski ali pa celo svoj privatni denar (beri davke). Takšne skrbi so bile morda popolnoma praktične, nikakor pa ne legitimne, v časih, ko so nam varnost zagotavljali drugi. Vendar se je svet v trenutku radikalno spremenil in naš največji zaščitnik nas ne obtožuje več samo zastonjkarstva, temveč nam celo direktno grozi, da nas bo kar napadel, če ne bo po njegovem, ter zasedel, kar se mu bo zdelo zasega vredno. Očitno smo sami in na čistini, ujeti s spuščenimi hlačami. Putin si mane roke, »putilizi« pa vzneseno kimajo.
Osebno me je, kljub temu, da nisem nepopravljiv optimist, neprijetno presenetilo, da celo najbolj ugledne predstavnike naroda, karizmatične bivše predsednike in obetavne evropske poslance poslušam, da je denarja za orožje škoda in da se je bolje pogovarjati. Seveda, kar naj se pogovarjajo, z maslom nad topove, vso srečo. Vodja poslanske skupine ene od vladnih strank je celo priporočil, naj EU ogoljufamo in stroške za obrambo prikazujemo za drug namen. Ta me je res zbodla, ali nas niso kot otroke učili, da se goljufati ne sme?
Za marsikoga od teh izpostavljenih javnih oseb bi bilo v tem trenutku bolje, da bi še malo razmislil, preden govori. Sicer ga lahko zgodovina grdo osmeši. Tistim, ki so že v letih, bi morda lahko sorodniki kaj takega svetovali, saj je res škoda, da si kvarijo karizmo. Ko bodo šle stvari naprej ali, upam vsaj, da tudi mimo, bo prav tragično, če bodo šli v zgodovino kot »putilizi«. Če bodo izpadli samo naivni, bo še kar dobro.
Aleš Prijon, Ljubljana
