Potem pa se je na nek siv novembrski dan ta pripeljala dobesedno predme: na kolesarski stezi ob Tivolski je bilo parkirano policijsko vozilo. Brez utripajočih luči, se pravi, da policistov tja ni pritirala nuja, temveč se nekomu preprosto ni dalo iskati prostora za parkiranje. Kdor se je tam mimo peljal s kolesom, je moral zaradi visokega robnika parkirano vozilo zaobiti tako, da je sestopil z bicikla in se peš sprehodil mimo policijskega avta. Tam pa ga je čakalo presenečenje: vrla policista sta nonšalantno sedela v avtu! Z nakremženim – in nikakor žaljivim – izrazom na obrazu sem jima dala vedeti, da nista primeren zgled drugim udeležencem v prometu. A to je bilo dovolj za njuno očitno že nakrhano avtoriteto. Kar je sledilo, se ne bi smelo zgoditi: marica je vklopila sireno, sunkovito speljala in mi čez nekaj metrov spektakularno zaprla pot na kolesarski stezi. Mimoidoči, ki so spremljali dogajanje, so se začudeno ozirali, kje je terorist, ki sta ga pogumna policista tako bliskovito onemogočila. Videli pa so samo gospo srednjih let, ki je rahlo zgubljeno slonela ob biciklu in čakala na najhujše.

A pripisati tak razvoj dogodkov samo vzkipljivosti mladeničev (ki jo bo nekoč gotovo treba obravnavati na kakšni delavnici za obvladovanje besa) bi bilo preuranjeno. Ko sta spregovorila, se je potrdil moj sum, da nista iz Ljubljane. Da sta morda odraščala kje, kjer kolesarskih stez sploh ni, in zategadelj ne vesta, čemu služijo. V nadaljnjih dneh sem bila še posebej pozorna, kako je s tem, in kot nalašč že naslednji dan zalotila marico, parkirano na postaji. Spet brez utripajočih luči, neki policist je nekaj slikal, za policijskim vozilom pa se je že naredila kolona, saj je bila postaja tiste vrste, kakršne so v našem mestu kar pogoste – ni bila umaknjena z vozišča. A policista tega očitno nista vedela …

Kaj po vsem tem naredi razumen človek? Plača globo, ki mu jo policista izrečeta, saj se zaveda, da pametnejši odneha. Sredinec, ki sta ga mladeniča videla in me soglasno obtožila, da jima ga kažem, je na orokavičeni roki in v somraku težko zapaziti. Toda roko na srce, glede na njuno (ne)omikanost si ni težko predstavljati, da jima ga kdo res ne pokaže. In čeprav je spoštovanje uniformiranih oseb predpisano z zakonom, je več kot jasno, da si nekateri niti z uniformo ne morejo izboriti avtoritete. Za začetek bi pomagalo, če bi izkazali spoštovanje do meščanov tako, da bi tudi sami, kadar niso po nujnih opravkih, upoštevali ista pravila, ki veljajo za nas. Da bi se naučili misliti mesto.