In bil je čas, ko so se starostno nespečni, ki so pisano ponudbo tržnice (in njeno draginjo) užili že v ranih jutranjih urah, z izplenom vračali domov. Na križišču ob Vodnikovem trgu se je mamca z rolatorjem ter glavico endivije in radiča v vrečki pripravljala na misijo nemogoče in se nadejala, da ji bo v 11 sekundah zelene luči na semaforju morda le nekako uspelo prečkati prehod za pešce. Zaman. Rdeča luč jo je »presenetila« že kmalu čez polovico ceste in vse bi se morebiti celo izšlo, preden bi se prižgala zelena za voznike, ki so čakali pred semaforjem, če ne bi neki drekač, ki je v beemveju iz druge roke zavijal na Kopitarjevo, ves razbesnjen nabil hupe v volan. Ženska, ki je preživela drugo svetovno vojno, socialistično obnovo domovine, razpad Juge in epidemijo covida pod genialnim upravljanjem Janševe vlade, je ob tej histeriji izgubila kompas in ni znala ne naprej ne nazaj. Dokler je ni neka dobra duša skupaj z rolatorjem spravila ob varen vogal Mladinske knjige, zgoraj omenjeni razpenjeni drekač pa je pohodil gas in oddrvel proti Zmajskemu mostu.
Pretočnost je namera, v imenu katere so prometni načrtovalci v mestu, ki se je na papirju zapisalo prehajanju v čim bolj zeleno prihodnost, pešcem (mimogrede najbolj trajnostnim udeležencem v prometu) na večini križišč namenili le slabo šestino časa, ki so ga podarili najhujšim onesnaževalcem na mestnih ulicah. Enajst sekund ni le misija nemogoče za mamco z rolatorjem na Kopitarjevi, temveč je tudi za nas številne boomerje z denimo kakšnim vnetjem ahilove tetive precej ambiciozen podvig.
Nekaj ur kasneje na Bavarskem dvoru je šla pretočnost prometa kljub temu povsem v franže. V križišče se je zbasalo vse, kar vozi po štirih kolesih, niso pomagali ne kratka zelena za pešce, ne dolga zelena za avtomobile, ne hupanje, ne preklinjanje, ne kazanje tistega, saj veste kaj … Človek se ni mogel znebiti vtisa, da so v avtošolah nekje na poti v sodobnost nehali učiti eno temeljnih pravil vožnje v križišče, namreč da vanj zapelješ šele, ko oceniš, da boš imel prostor tudi zapeljati iz njega, sicer pa obstaneš pred semaforjem. V svoji samopašnosti in brezobzirnosti so se namreč v križišče gnetli vsi, tudi tisti, ki so videli, da je križišče polno, pa so vseeno zapeljali vanj, dokler na Bavarcu in še nekaj križiščih proti severni obvoznici enako ni stalo vse z motorjem in volanom, ne glede na luč na semaforju, le pešci so se v tistih svojih nekaj zelenih sekundah nekako pregnetli skozi vozila, ki so zasedla zebre. Odgovora na vprašanje, kdo je v resnici pokopal pretočnost, najbrž ni treba posebej zapisati.
