Poudarila je tudi, da ministrico pri pripravi novega zakona podpirata le Golob in Brecelj. Bolj ko je ministrica hotela obrazložiti, da je namen novega zakona ta, da bo imel vsak, ki dela v zdravstvu, točno določeno, kaj in koliko dela, je ga. Rosvita spet in spet poudarjala, da bodo vsi zdravniki odšli, skratka vse bo narobe. Ministrica je komaj uspela povedati, da je treba v zdravstvu nekaj narediti, skratka, da tako, kot je sedaj, ne more več iti naprej.
Naj povem mojo izkušnjo. Pred približno 6 leti sem plačala pregled krčnih žil pri specialistu v Novem mestu. Ta zdravnik je ugotovil, da moram te žile takoj operirati, ker se lahko zgodi, da mi bo ena počila. Še istega dne sem poslala napotnico in uro sem dobila natančno čez tri leta. V tem času se mi je pojavila še ena precej vidna krčna žila. Operirali so mi samo tiste, ki so bile v sistemu, ne vem, v kakšnem, tako mi je bilo tolmačeno. Tako da me čakajo spet tri leta za operacijo še te krčne žile. To mojo izkušnjo sem povedala kolegici, ki je imela ravno tako probleme s krčnimi žilami. Na moje veliko začudenje mi je povedala, da si je dala operirati krčne žile tudi v Novem mestu. Operacijo so ji opravili v nekaj mesecih, očistili so ji vse žile, še tiste, za katere sploh ni vedela, da bi lahko bile problematične. Vprašala sem, kako ji je to uspelo – seveda ji je samoplačniško. Če nimaš denarja, ti žila lahko poči, pa kaj koga briga. Sprašujem se, ali je to sistem, ki ga želimo.
Zdravstveno ministrico pri spremembah ne podpirata le Golob in Brecelj, podpira jo veliko število državljanov, samo ne upajo se izpostaviti. Verjemite mi, da se državljani ne strinjajo s takim zdravstvom, kot se je porajalo vse od osamosvojitve Slovenije dalje. Ljudem ni jasno, kaj je koncesionarstvo, kaj hočemo doseči z zasebnim zdravstvom, mi običajni ljudje si želimo le kvalitetne usluge, kadar jih potrebujemo.
Rodila sem se v času Jugoslavije. Zdravniki so delali vsak dan 7 ali 8 ur. Čakalnice so bile polne, vsi smo prišli na vrsto. Ne spomnim se, da bi imeli zdravniki določene neke kvote, glavarine ipd. Delali so, tako kot smo delali, po 7 ali 8 ur na dan. V ambulanti si bil deležen tudi kakšne manjše operacije, celo zlomljeno roko so ti naravnali in nadeli mavec. Veliko so prispevale tudi medicinske sestre, saj so bile navsezadnje za to tudi šolane. V našem mestu smo imeli dva zdravnika, bilo pa nas je okoli 18.000 prebivalcev. Število prebivalcev se ni povečalo, razlika je samo v tem, da je veliko neopredeljenih pacientov, ki nimajo svojega zdravnika. Verjetno vsi vemo, da je število neopredeljenih začelo rasti šele po sprejemu kvot ali glavarin, ki so jih izsilili sindikati zdravnikov, ne pa pacientov.
Na tem mestu bi poudarila, da so se vsi zdravniki šolali na javni medicinski fakulteti. Imeli so vse možnosti, da se popolnoma brezplačno usposobijo preko raznih seminarjev, simpozijev, izobraževanj v tujini, prakse in ne vem česa še. Pričakovali bi, da dobimo državljani povrnjenega vsaj malo tistega, kar smo v njih v teku šolanja investirali, seveda ob primernem nagrajevanju in ovrednotenju dela. Sama menim, da novi zakon o zdravstvu prinaša prav take rešitve.
Marjeta Groff, Idrija
