Pa ravno Logarju, všečnemu, sodelujočemu, kreativnemu poslancu s politično širino, ki kot rad poudarja, vedno išče družbeno-politični konsenz, se je moral zgoditi ta nesrečni dogodek. Resnično nerodna zadeva.
No, sklepajoč po njegovi izjavi se kakopak dozdeva, da pa je morda postal tudi izvedenec medicinske stroke za področje ugotavljanja opravilne sposobnosti. Sicer tega ne vemo, pa vendarle. Kakorkoli že, moramo razumeti Logarjevo šibkost, da se je konec koncev težko ves čas pretvarjati, da si nekaj, kar nisi. To je pač neka posebna vrsta igre, za katero verjetno potrebuješ ogromno moči, volje, predvsem pa koncentracije. Če vse našteto popusti, slej ko prej pogoriš.
Hram demokracije pa je očitno primeren prostor, da je Logar v njem odigral svojo predstavo in uprizoril šov po že znanem scenariju (se ve čigavem), in v pričakovanju aplavza samo še počakal na spuščene zavese. O tem, kdo mu je aplavdiral, sploh ne rabimo razmišljati.
Kaj pa Golobov odziv? Bil je diplomatski, zgolj z muzajočim nasmeškom. Samo pameten človek zna, zato tudi zmore, ohraniti kulturni nivo dialoga, in očitno je predsednik vlade v izvrstni psihofizični kondiciji, da mu to uspeva. Tako se dela.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana
