Kdor ne premore pametnega telefona in ni nenehno prisesan na svetovni splet in umetno inteligenco, v tako imenovani razviti družbi velja skorajda za jamskega človeka. Med take mame iz jame sodim tudi sama. Informacijsko-komunikacijski razsvetljenci mi kajpak očitajo, da ždim v Platonovi votlini ter presojam svet in ljudi le prek senc, ki jih meče na jamsko kamnito steno kres tehnologij bodrega novega sveta. Kajpak mi gredo ti očitki do živega, sploh ker jih doživljam kot poseg v sveto načelo »živi in pusti živeti«. Občasno naletim na kakega jamskega kamerada, ki mu kot meni za preživetje zadoščajo fizični svet, preprost mobilnik in svetovni splet, in z njim šepetaje izmenjam izsledke svojih opažanj.
Kljub vsej svoji jamskosti vem, da bi bila pametni telefon ali tablica prvo, kar bi si dala dostaviti ob daljši hospitalizaciji. Prenosnik in ubogi mali nepametni telefon sicer kljub nasprotni propagandi večinoma zadoščata za dostopnost informacij in osnovno povezljivost s širnim svetom. Da sem se odločila do nadaljnjega omejiti nanju, seveda vzbuja presenečene in dvomeče odzive imetnikov pametnih telefonov, kar je pač treba vzeti v zakup. Vendar je prav, da je vsak človek skrbnik tako svojega priklopa kot tudi odklopa. Sploh tisti, ki si bolj redko želimo biti vsem na voljo. Delo
