Ideja, da bo Ilirija ostala to, kar je bila skoraj sto let – torej športni objekt, a zdaj bistveno večji, in ne samo rekreativni, ampak tudi tekmovalni in multišportni –, je bila bolana že v izhodišču in je Ilirijo kot kulturnozgodovinski spomenik pokopala. Morali bi jo samo obnoviti in funkcionalno dopolniti. Olimpijski bazen pa naj bo na Dolgem Mostu ali v Tacnu. Ne pa v Tivoliju.
To je ta novokomponirana, nepremičninarska, grebatorska, gentrifikacijska ljubljanska logika, ki si zna poiskati – ali celo uvoziti – človeka, ki bo uresničil svojo fascinacijo nad tem, da mimo njegovega objekta pelje trideset tisoč avtov in sto tovornih vlakov na dan, medtem pa ljudje po kópanju kofetkajo na terasi inženirja Bloudka in kao uživajo v fucking mestnem vrvežu.
Nova Ilirija je znamenje socialnega razkroja. Politična in poslovna megalomanija, ki pred seboj buldožerira vse, kar je bilo nekoč zamišljeno, narejeno, načrtovano, ustvarjeno, zgrajeno po meri človeka z občutkom za lepo. Danes pa povsod ta ready-made, instant metal in steklo.
In potem še pričakujejo, da bomo s tem zadovoljni? Ne, hvala! Vemo, da to delate v svojo korist – ker se vam splača –, ne pa v naše zadovoljstvo. Nam se v Ljubljani sploh ne splača več živeti. Dokler bo Janković župan, že ne. fokuspokus.si
