A ko je vprašanje, ali bi v ta namen spreminjali ustavno ureditev in zopet tvegali sezono protestov, vstaj, permanentnega izrednega stanja, je po mojem odgovor večine Slovencev negativen. In sicer natanko iz razloga, zaradi katerega se Janši morda zdi, da za kaj takega nikoli ni bilo boljšega trenutka.
Prav zato, ker volivci povsod po zahodnem svetu, od ZDA do Francije in Nemčije izkazujejo vse večji apetit po radikalnih prevratih, se prihodnost male Slovenije v takšnem svetu kaže kot iz dneva v dan bolj težavna. Kdo bi bil v takšnem kontekstu pripravljen znova odpreti razkol v slovenski družbi, do katerega bi nedvomno prišlo ob vprašanju napovedanih ustavnih sprememb? Koliko ljudi verjame, da si lahko Slovenija privošči nov val demonstracij, političnih blokad in skrajno povišane politične temperature, ki jo bo spet treba hladiti z vodnimi topovi?
V tej alternativi se na široko odpira niša za silo, ki bi znala izžarevati tako reformno ambicioznost kot umirjenost, tako odločnost kot povezovalnost, tako kritičnost do neoperativnosti in lahkomiselnosti levosredinskih vlad kot do piromanstva populistične desnice. A na požganem polju, ki ga je za sabo pustilo sosledje »novih obrazov«, je vprašanje, ali so volivci sploh še pripravljeni zaupati novemu projektu.
