Posledica pa je, da na manj plačanih delovnih mestih ostajajo ljudje, ki izbire nimajo, zdaj so to vse pogosteje tujci. Upoštevati je treba tudi, da delovna mesta, za katera množično iščejo delavce, običajno niso tista z visoko dodano vrednostjo, ampak enostavna, manj plačana in težka dela, v gradbeništvu, gostinstvu, storitvenih dejavnostih. V Sloveniji je že skoraj 20 odstotkov delovne sile tuje, delež je neverjetno hitro narasel v zadnjih dveh letih.
V Sloveniji se malokaj premakne, če ni ravno nujno, zadeve se spremenijo šele, ko smo vsi stisnjeni v kot in nimamo več kam. Tudi gospodarstvo je dolgo časa, od zadnje krize in še pred covidom-19, funkcioniralo s povečevanjem delovne sile, delali so iste stvari z več delavci. Ni bilo treba iskati rešitev, kako se nekaj dela hitreje, ceneje, drugače. Enostavno ni bilo razlogov, da bi se premaknili v gospodarstvo z večjo dodano vrednostjo, zato smo zaostali. Podjetja, ki so to znala, zdaj nimajo težav ne z dodano vrednostjo, ne s plačami, ne z zaposlenimi. Veliko pa je takšnih, ki se komaj držijo nad vodo in jih zaniha vsak val. Zato smo zaostali pri višini plač. Deloma je situacija tudi posledica državne politike, ki daje podjetjem subvencije, da preživijo, namesto da bi jim pomagala pri preoblikovanju. Dodana vrednost raste prepočasi. Ko ne bomo imeli težav z dodano vrednostjo, jih tudi s plačami ne bomo imeli.
Upam si trditi, da celo podjetja, ki si lahko privoščijo dvakratnik povprečne plače, te ne dajo, ker jim ni treba, saj družbe okoli njih plačujejo še manj. Ona
