Ko sem delal v angleški inženirski firmi Halcrow Associates, ki je med drugim gradila največje bližnjevzhodne projekte v Dubaju, sem jih vprašal, kdo med njimi je projektiral njihovo poslovno stavbo v Burderop Parku. Zdelo se mi je logično, da so to bili njihovi inženirji, ki jih je več tisoč. Nikakor temu ni bilo tako. Projektiranje in izgradnjo lastne poslovne stavbe so zaupali prevzemniku posla, ki je sam sprojektiral in izgradil objekt za njih, kar je bilo ceneje, kot bi se sami s tem ukvarjali. Na mojo osuplost so mi razložili, kako potekajo pravi posli v gradbeništvu: investitor natančno definira parametre investicije (bolnica, šola, poslovna stavba, elektrarna ...) in išče ponudnika, ki mora ob oddaji ponudbe najprej definirati, za koliko časa in s katerim bančnim instrumentom bo garantiral ustrezno obratovanje (performance guarantee) te investicije. Če investitor zahteva, da mora denimo šola ali bolnica delovati 50 let po določenih parametrih, to pomeni, da če se po 48 letih pokvari kljuka na vratih ali dvigalo, bo moral prevzemnik posla to brezplačno sanirati v okviru dane garancije. Torej se investitorji ne pogajajo najprej o ceni, ampak izključno o trdni garanciji za uspešno obratovanje investicije. Ko je to urejeno, so na vrsti cene, kjer le malokrat pride do težav, saj se ve, koliko kaj stane. Da bi se kak investitor ukvarjal z aneksi, dodatki in nekimi nepredvidenimi stroški, jim ne pade na kraj pameti, kajti investitor je kupil gotov izdelek in čaka na prevzem.
Najbolj je takšen poslovni model pomemben za javni sektor, kjer je korupcija vedno v nizkem štartu, kljub pogodbam. In ravno takšen model, kjer so široko odprta vrata korupciji (prenizka ponudbena cena in neskončno aneksov), se gredo v našem javnem sektorju: prekoračitve gredo v desetine, celo stotine milijonov. Verjetno jih ni treba naštevati: TEŠ 6, bazen Ilirija in še na stotine manj razvpitih projektov. Primer nespretnosti je tudi SSRS, kjer so se doslej šli investitorski inženiring stanovanj, ki so jih do nedavnega prodajali: kupci so napake začeli zaračunavati investitorju, prodajalcu, torej skladu. Šlo za več milijonov. Sklad bi moral kupiti stanovanja, ne pa jih graditi: torej bi na lastnih lokacijah skladno z izdelanimi projekti zahteval od prevzemnika posla, da mu naredi in proda stanovanja in SSRS bi kupljena stanovanja prodal naprej. V tem primeru bi vse težave in reklamacije bremenile izdelovalca stanovanj, ne pa SSRS. Če nekdo gradi na tvoji zemlji, še ne pomeni, da ne moreš od njega kupiti stanovanj. In enako je pri bolnicah, ki jih gradbinci ne morejo dokončati, ker se jim investitor stalno meša v projekt, škode so milijonske.
Ko sem delal za avstrijsko firmo, ki se ukvarja z gradnjo in obratovanjem bolnišnic, sem videl, kako racionalno poteka tak posel: vse se ve vnaprej, prekoračitev rokov ali financ enostavno ne more biti, ali pa so zanemarljivi – opreme sploh ne kupujejo, dobijo jo od proizvajalcev v najem. Enak poslovni model so nam zaupali na Japonskem, ko smo obiskali Kajima Corporation: dobro pripravljen projekt ne more prinesti presenečenj in rizikov, ki ne bi bili že upoštevani v osnovni ponudbi in v pogodbi.
Pri takšnem poslovnem modelu ima korupcija velike težave. Če tako dela pameten zasebni investitor, bi toliko bolj moral to prakso uporabljati javni sektor pri vseh naročilih, tudi pri kakšni bolnišnici ali jedrski elektrarni.
Bojko Jerman, Dolsko
