Z elektriko smo v Sloveniji obremenjeni praktično vsak dan. Smo se komaj izognili referendumu o JEK 2, že nam je politika vrgla novo kost za glodanje: omrežnino. Sem eden tistih 99 % državljanov, ki me je vsa desetletja do sedaj na elektro položnici zanimala le končna cena za porabljeno električno energijo v preteklem mesecu. Po novem pa se bom moral kot njen porabnik natanko podučiti še o zimski in letni tarifi, o nočni in dnevni tarifi, o urnih pasovih. Kar naenkrat smo vsi v strahu, kaj bo prinesla letošnja zima. Halo, pri 73 letih sem uspešno preživel že vseh 72 zim, bom pa ja še letošnjo.
Bo treba sedaj (takoj) zapreti TEŠ 6? In to tisti isti TEŠ 6, za katerega so nam še pred leti vrli politiki (razen redkih izjem, ki so kmalu potonili v pozabo) na državni in lokalni ravni razlagali, da je to vrhunski projekt, ki bo Sloveniji več desetletij (vsaj do leta 2050) zagotavljal zanesljivo in cenovno ugodno električno energijo iz domačega lignita, izkopanega le nekaj metrov stran od termoelektrarne.
Kar zadeva vire za proizvodnjo električne energije, imamo v Sloveniji že dolga leta velike težave, dolgoročnih rešitev pa žal (še) nobenih. Bom konkreten. V naši prelepi deželi kar mrgoli takšnih in drugačnih ljudskih iniciativ, ki nasprotujejo praktično vsemu, kar diši po takšni ali drugačni proizvodnji električne energije. Tako najdemo aktiviste, ki zatrjujejo, da Soče ne damo, pa Mure ne damo, nič več novih elektrarn na Savi ... Potem so tu aktivisti, ki so proti sončnim elektrarnam. Ravno prebiram v Dnevniku, da so sončne elektrarne na kmetijskih zemljiščih okoljski kriminal. Zanimivo, s stotinami nakupovalnih centrov, posejanih širom po Sloveniji, tudi po plodni kmetijski zemlji, je pa že ves čas vse v redu. Seveda so nekaterim okoljevarstvenikom tudi vetrne elektrarne trn v peti in tako spet v Dnevniku lahko preberem, da so vetrne elektrarne brutalen poseg, ki ne prinaša delovnih mest, ampak uničuje turizem. Z ženo sva v zadnjih 25 letih po dolgem in počez prepotovala po Evropi in v živo od blizu videla na tisoče električnih vetrnic (Nemčija, Avstrija, Danska, Španija) in obenih mrtvih ptičev ni bilo nikjer videti na tleh. Številni državljani nasprotujejo tudi morebitni izgradnji JEK 2, čeprav v Sloveniji že desetletja uspešno in varno deluje naša edina jedrska elektrarna v Krškem. Sem malo pobrskal po Wikipediji in si zapisal tele podatke: Francija ima 59 jedrskih elektrarn, Velika Britanija 33, Španija 9, Slovaška 6, Češka pet in Madžarska štiri.
Spoštljiv sem do vseh zgoraj naštetih zagovornikov takšnih ali drugačnih prepovedi izgradnje novih oblik proizvodnje električne energije. Vsem naštetim pa vseeno predlagam, da si vzamejo čas in denimo za en mesec sedejo skupaj ter najprej sebi, potem pa tudi vsem nam strokovno in argumentirano predstavijo rešitve, kako v Sloveniji danes in jutri zagotoviti redno in stabilno električno energijo, in to 365 dni skozi leto in vsak dan posebej. Povedo naj nam tudi, kako (konkretno) je mogoče elektriko tudi privarčevati. Naj nam pa to predstavijo najprej vsak pri sebi.
Še par stavkov, povezanih z mojo zbeganostjo okoli okoljevarstvene problematike. Še do včeraj sem naivno verjel, da se svet (in s tem tudi Slovenija) sooča s podnebno krizo in da je na dolgi rok treba omejiti ali celo dokočno prenehati onesnaževati okolje (omejiti globalno segrevanje, zmanjšati izpuste toplogrednih plinov …). Potem pa včeraj spet v Dnevniku preberem eno od ocen strokovnjaka z Inštituta Jožefa Stefana, ki pravi, da nismo v nobeni podnebni krizi in da se nam zato z ukrepi nikamor ne mudi, saj človeški viri predstavljajo samo 5 % naravnega letnega pretoka CO2 med ozračjem, kopenskimi rastlinami, bakterijami in oceani. Taisti strokovnjak je še zapisal, da CO2 ni nesnaga, temveč je hrana za rastline. Še do pred kratkim sem verjel znanstvenikom, ki so zatrjevali, da je metan, ki ga v veliki meri proizvaja živinoreja, okolju nevaren toplogredni plin. Spet v Dnevniku potem lahko preberem, da metan v Sloveniji predstavlja le 2,4 % toplogrednih plinov in da je kmetijstvo tista dejavnost, ki najbolj prispeva h kakovosti življenja in okolja.
In čisto za konec. Vse do danes sem bil prepričan, da so politiki (naši in tuji) daleč največji prodajalci megle. Vsem naštetim se javno opravičujem. Od danes naprej ne verjamem nikomur več.
Matjaž Burger, Šenčur
