Nakladali so nam, da hočejo v prvi razred devetletke vpeljati »tuji jezik«; to je smiselno v dvojezičnih okoljih, da se potrdi enakopravnost obeh jezikov. Zdaj pa je ta »tuji jezik« angleščina, ne pa jeziki sosedov? Naj bo ta na tak način enakopravna s slovenščino? Ali ni to v neskladju z 11. členom Ustave RS?

Kako pa je z našo »evropsko identiteto«? Angleščina ni eden od pomembnih avtohtonih jezikov naše širše skupnosti: v EU je naravnih govorcev angleščine približno toliko kot Dancev ali Fincev (je namreč eden od dveh jezikov na Irskem in na Malti). Že Poljakov je zelo mnogo več, da o govorcih denimo francoščine niti ne govorimo.

V svetovnem merilu je angleščina naravni »pomožni jezik« (auxiliary language) ob več starejših in novejših umetnih jezikih in zato danes nujna, a pedagoško smiselna šele v poznejši starosti mladostnikov (od vstopa v dvoštevilčna leta starosti). Naj majhni otroci, že od prvega razreda naprej vsi znajo angleško, da jim ne bo treba prevajati ameriških risank, ampak samo neameriške? Angleščina tu ni v vlogi kot »pomožni jezik«, ampak je jasno tu kot jezik kolonialnih gospodarjev. Proces kolonialnega podrejanja Evrope Ameriki je tu izpeljan do pedofilske ravni.

Za primerjavo: leta 1945 smo dočakali začetek šolskega leta v objemu s Sovjetsko zvezo, v himni smo opevali svet »od Volge do Triglava«, a ruščina kot tuji jezik se je poučevala po prehodu iz štiriletne osnovne šole in ne po prehodu iz vrtca! Otroška leta so pripadala materinščini. Leta 1950 je ruščina naredila prostor drugim jezikom: angleščini ali nemščini ali francoščini. Zdaj pa se bodo v šoli, mar ne, delila blesteča priznanja za uspehe v angleščini, koliko pa šolarčki znajo kultivirati svojo slovensko materinščino ali slovenščino kot svoj drugi jezik, bo močno v senci patetičnih hvalnic angleščini.

Hrbet upognjen, biča vajen. Odgovorni minister je odšel mnogo prepozno, zlo, ki ga pušča za sabo, pa nas bo potrjevalo kot hlapce. Gorje jeziku hlapcev! 

Božidar Debenjak, Ljubljana