Osnovno zdravstvo Gorenjske je lep primer dobre prakse, saj že leta združuje delovanje osnovnega zdravstva na Gorenjskem. Ni pa tako, vsaj tako mislim, potrebnega preskoka k tesnejšemu povezovanju z bolnišnicami. V moji aktivni delovni dobi smo dokaj dobro sodelovali z nekaterimi specialisti drugih specialnosti iz drugih zdravstvenih ustanov Gorenjske in Ljubljane, ki jih pač moja ustanova (Golnik) ni imela. Že tedaj smo bili mnogi »dvoživke« in smo hodili delat praktično po vsej Sloveniji. Tako sem jaz občasno za krajši ali daljši čas delal v ZD Kranj, Kočevje, Grosuplje, Tolmin, Sežani itd. In na kraj zdrave pameti ni nikomur nikoli prišlo, da nas bi zmerjali z dvoživkami, ampak smo bili s strani vodstvenih delavcev celo pohvaljeni. Takratna oblast je celo podpirala delo zdravnikov pri drugih delodajalcih in ni imela ideoloških pomislekov. Namesto da bi izkoristili vse kadrovske in druge možnosti, ki so na voljo, mi bijemo »rovovsko« bitko z zdravniki, v kateri ne bo zmagovalca, ampak bomo vsi poraženci. Ali bi to radi? Do kdaj?
V mojih prispevkih sem med drugim večkrat izpostavljal število stacionarnih zdravstvenih zavodov. Večina jih je bila ustanovljenih še v časih, ko so bile prometne povezave zelo slabe in ko so bile potrebne dolgotrajne hospitalizacije. Če pogledamo samo število internističnih oddelkov, ugotovimo, da jih je v Sloveniji 15. Ali jih res toliko potrebujemo? Ravno v času, ko pišem ta prispevek, berem, da je bilo v Sloveniji leta 2024 manj kot 17.000 porodov, kar je najmanj, odkar vodimo točno evidenco. Ob tem pa je pomenljivo, da imamo 14 porodnišnic. Ali je to primerno, premalo ali preveč, prepuščam presoji bralcev.
Ne mislim, da bi morali kako ustanovo kar ukiniti. Trdim pa, da bi bilo v Sloveniji dovolj šest do sedem splošnih bolnišnic, ki bi lahko celostno obravnavale večino bolnikov tako v diagnostičnem kot terapevtskem smislu ter dva do tri klinične centre. Ker sem bil zaradi teh stališč že zelo kritiziran, nočem polemizirati z nasprotniki teh stališč. Ponovil bi le, da je potrebna specializacija preostalih ustanov in ne njihova ukinitev. In to je pravi izziv za vlado, ne pa zaletavanje v to, kje in koliko bo kdo lahko delal. Tudi drugi delavci v javnem sektorju delajo marsikatera dela izven svojih matičnih ustanov in nihče ne izvaja takega pogroma nad njimi, kot to delamo pri zdravnikih. Tega nerazumnega delovanja raje ne bom komentiral, ker bi bilo to povsem neproduktivno.
Morda je zdravstvo tista dejavnost, ki bi jo lahko najprej regijsko organizirali, ne da bi čakali na tako imenovane sistemske ukrepe.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
