Pravzaprav je vseeno, ali so politični obrazi stari ali novi, pamet je enaka – preživela, nazadnjaška, vojno hujskaška, usmerjena v oboroževanje in vojne, asocialna, podrepniška, izkoriščevalska ter rasistično večvredna. Predvsem pa je slepa. Pretiravanja »demokracije« v smeri »mi imamo absolutno prav« in zlorabe človekovih pravic so dokaz, da nenormalna in celo kazniva dejanja postanejo »normalna in sprejemljiva.«
Pa se vse to ne nanaša samo na tujino, genocid v Gazi in še kje. Ne, nanaša se tudi na razmere v Sloveniji. Kot da se nekdo morda pripravlja celo na kakšno državljansko vojno. Primer plakatov SDS in kulturnega oziroma bolje rečeno nekulturnega boja te »resnicoljubne« in »demokratične« ter v sovraštvo usmerjene stranke z večnim voditeljem je več kot poveden.
Vedno se je najbolj pripravno in najlažje spraviti na šibke, nemočne, revne, »kulturno nepotrebne parazite«, drugačne in podobne nebodijihtreba. Seveda sebi v korist in v trajni opomin vsem, ki ne mislijo kot oni. In vse to ne glede na ceno, posledice ter ugled družbe kot celote. Tu so degeneracija razmer in odnosov, kjer sta mahanje z zastavami ter ščuvanje k sovraštvu največji vrednoti vseh privržencev velikega vodje. Pravzaprav me je sram, da ta stranka obstaja v Sloveniji in da so člani te stranke preštevilni moji sodržavljani. To je tisti, ki zagovarjajo vse najslabše, kar se lahko spomni zločesti človeški um.
Zamera vladajočim pa je, da se niso sposobni in da se nočejo z dejanji upreti vsem bebavostim te »veličastne« SDS stranke. Treba je priznati, da SDS ni sama in da ima podporo tako v podobnih satelitskih strankah, gospodarskih firmah, tudi v kakšnem delu državne strukture kot v vrhovih cerkve. No, morda tudi ne samo v vrhovih.
Vsekakor pa ima nezanemarljivo podporo tudi v mednarodnih povezavah z najbolj nazadnjaškimi akterji in mednarodnimi zločinci, kot je izraelski premier Netanjahu. Nedavni obisk Janeza Janše v Izraelu kaže na trenutne povezave ljudi, ki jih vežejo pajdašenje pri poslih z orožjem in tudi idejno povezovanje.
Tako gredo družbene razmere, ki bi se morale vsaj izboljševati, popolnoma v napačno smer. Slaba izbira odločitev in ravnanj vladajočih povzroča apatijo ljudi. Namesto rezultatov, ki jih je zahtevala velika večina ljudi, dobivamo neprepričljive izgovore, nekakšne kvazi reforme na različnih področjih, ki ne zadovoljujejo. Predvsem ne zato, ker vladajoči poslušajo razne vplivneže, elite, lobije ter se boječe ozirajo na opozicijske stranke. Tako kvečjemu na stežaj odpirajo vrata svojim političnim nasprotnikom. Zdi se, da je denimo po dveletnem dogovarjanju v javnem sektorju tu položaj za številne najšibkejše, čistilke, medicinske sestre, strežnice itd. kvečjemu še slabši. Skratka, nestrokovno, nesprejemljivo in nedostojno.
In po vsem navedenem je trenutna nervoza ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel ter finančnega ministra Klemna Boštjančiča povsem razumljiva. Nikakor ne razumeta oziroma večina v vladi ne razume, da oni odgovarjajo parlamentu in ne poslanci njim. In tudi to, da ni vse v kilometrih asfalta, zidovih urgentnih centrov, BDP in še čem podobnim, temveč v ljudeh. In to v vseh tistih, ki so jih pustili na cedilu s svojim ravnanjem. No, morda upajo na še drugi in tretji mandat, a tudi mi volivci smo upali, da smo se znebili janšizma. Pa se pojavlja v še hujši obliki. Ja, obeti res niso dobri. In to je v veliki meri »zasluga« vladajočih. Namesto koalicije voljnih za oboroževanje in vojno bi si bolj želel koalicijo za mir. Predvsem pa več državljanskega poguma in tudi državotvorne drže vseh državnih organov.
Za konec bi morda rabili vsi skupaj kaj optimizma. Ampak ga ob vsej podpori oboroževanju in vojni ter zdravstveni šlamastiki resnično ne vidim. Škoda, priložnosti v življenju so res redke.
Miloš Šonc, Grosuplje
