Kulturni spomenik postajnega poslopja so povsem izločili iz projekta potniškega centra (PCL), ker so prišli trgovci z novci. Svetniki MOL so potrdili, da se državno postajno poslopje postaje spremeni v hotel. Mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) ni znano. ZVKDS ni protestiral na vandalsko odločitev MOL, čeprav je postaja tudi spomenik konservatorske stroke. Primarna naloga ZVKDS je, da ovrednoti in zavaruje tudi notranjo ureditev postajnega poslopja, kot institut, ki deluje in odloča strokovno samostojno in ne po diktatu oblastnikov.
Atelje Marko Mušič je v sodelovanju s prof. dr. Nacetom Šumijem, očetom slovenskega konservatorstva, obnovil kulturni spomenik postajnega poslopja med leti 1987–1996. Stroški prve etape obnove 1987–1989 (statična sanacija postajnega poslopja, notranja ureditev in sanacija fasade) so znašali današnjih 24 milijonov evrov, stroški celotne obnove, končane julija 1996, niso znani, a navedeno v primerjavi daleč presega polovico stroškov nove Ilirije. Stroške so poravnali z davkoplačevalskim denarjem predhodnice Slovenskih železnic in občine v Ljubljani.
Arhitekt Marko Mušič je februarja letos prejel obvestilo ministrstva za infrastrukturo o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana. Na podlagi zakonodaje ministrstvo obvešča arhitekta Mušiča, da pred junijem 2025 lahko fotografira obstoječe stanje, nato pa se bo notranja ureditev pritličja postajnega poslopja porušila skupaj s severozahodnim in severovzhodnim prizidkom.
Kasneje je Elea iC sporočila, da se bo notranja ureditev postajnega poslopja odstranila po ureditvi nadhoda. »V nadaljevanju bo investitor v sodelovanju z ZVKDS pogledal, katere rešitve bodo glede na prihodnjo vsebino stavbe ohranjene na samem mestu, katere pa ne.« (Alenka Bratušek) Torej investitor je znan, postajno poslopje je prodano, o tem pa javnost ni bila niti informirana.
Kako je to mogoče? Logično predvidevanje je, da ne mislijo porušiti le notranje ureditve. Porušiti nameravajo 177 let staro postajno poslopje, neprimerno za adaptacijo v hotel. Ohranjena bo v najboljšem primeru severna fasada ali le osrednji del fasade postajnega poslopja, vse ostalo bo »investitor« rušil. O načrtih nismo bili obveščeni.
Spomnimo, za 23 mio evrov, za manj, kot je bil strošek prve faze obnove postajnega poslopja, so Slovenske železnice prodale obsežno zemljišče, na katerem se gradi Emonika s strateškim zemljiščem vred, po katerem potekajo vse mednarodne in narodne proge za potniški in tovorni železniški promet. Pri tem so zapravile še 137 milijonov evrov, kolikor je bila ocenjena vrednost gradnje PCL, železniške in avtobusne postaje, ki bi ga na svoje stroške po pogodbi moral zgraditi madžarski partner. Kravje kupčije, za katere ni nihče odgovarjal, se nadaljujejo.
Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je 3. 1. 2025 sporočila, da so tik pred določitvijo trase za tovorni in potniški promet. Tovorni promet se bo umaknil iz središča mesta na obrobje po južnovzhodni ali severni obvoznici, železniški tiri v Ljubljani (potniški promet) pa bodo potekali pod ali nad terenom. O tem bo še pred koncem tega leta znan državni prostorski načrt (DPN), osnova za projektiranje.
Po DPN bosta severna in južna Ljubljana povezani v enem nivoju, urbanistični razvoj Ljubljane ne bo okrnjen. S tem bo postala pentlja na Vilharjevo cesto nepotrebna, nepotrebna bosta bosta Dunajski in Šmartinski podvoz, namesto severnega in južnega avtobusnega terminala bo ostal en sam z dovozom iz Fabianijevega obroča, Masarykove ceste, omogočena bo tudi rešitev mestnega avtobusnega prometa. Postajna dvorana nad tiri, ki jo sedaj gradijo, s prehodom potnikov avtobusnega in železniškega prometa, ne bo potrebna. Potreben pa bo vhod skozi poslopje železniške postaje za nakup vozovnice na ploščad, s katere bo dostop do potniških peronov. A o tem ministrica Bratušek ne razmišlja.
Zakaj se postajno poslopje, kulturni spomenik, ne vključi v projekt PCL, kar bi bilo mogoče brez večjih sprememb projekta Ateljeja Marka Mušiča? Uničenje notranjosti postajnega poslopja, ki so ga plačali občani mesta z davkoplačevalskim denarjem, ni v interesu javnosti. O usodi naše postaje ne sme odločati investitor. V skladu z Aarhuško konvencijo odloča javnost, ki v samovoljnih odločitvah oblastnikov žal ne sodeluje.. Za javni arhitekturni natečaj za ohranitev ljubljanske železniške postaje je prepozno. Našo postajo lahko reši le volja občanov in državljanov z referendumom.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
