Navkljub protestom naj bi se gradnja garaž pričela že čez nekaj mesecev. Pravljico o bodočem razvoju tržnice nam pripoveduje naš podžupan, urbanist Rok Žnidaršič, sodelavec v projektu Mesarskega mostu – prve etape gradnje garaže pod tržnico. O poškodbah na samem mostu, na Plečnikovih arkadah, na zgradbi in freskah semenišča ob času gradnje nam ni ničesar povedal. Hude poškodbe Plečnikovih arkad, ki jih je povzročilo delovanje podzemnih voda na Pogačerjevem in Vodnikovem trgu, pa Rok Žnidaršič noče videti. Na študijo sanacije zelo poškodovane zgradbe Semenišča ob odprti tržnici po nalogu Restavratorskega centra je avtor ELEA iC pozabil in sedaj kot projektant MOL prepričuje Unesco, da gradnja garaž ne bo vplivala na Plečnikove arkade, Semenišče in Stolnico. Za študijo vpliva, ki jo zahteva Unesco, je MOL namenila skoraj 700.000 evrov, a je občani še vedno nismo videli.
Prenova ljubljanske tržnice nima ničesar skupnega z gradnjo podzemne garaže, ki je ne potrebujejo prodajalci, pa tudi ne obiskovalci večinoma iz stare Ljubljane, ki prihajajo na tržnico peš, ne samo po nakupih, temveč tudi na srečanja, na klepet s prodajalcem in kavo s prijateljem. Slavospev Roka Žnidaršiča o prenovi tržnice je brez vsake osnove. Študija poteka načina prodaje pridelkov na Tržnici dokazuje ne samo, da obsežna prenova tržnice ni potrebna, temveč da je neizvedljiva. Prodajalci pripeljejo pridelke zjutraj ob petih, šestih. Iz kombija, ki parkira ob stojnici, razložijo pridelke, za kar potrebujejo dve uri, nato kombi odpeljejo, ker ga rabijo doma, ob zaključku tržnega dne se kombi vrne. Neprodano blago naložijo v kombi, za kar potrebujejo uro, nato pa pospravijo stojnico in okolje, da ni treba plačati precejšnje globe. Vrnejo se domov in z odpadki krmijo živino. Prodajalcev je včasih tudi preko sto. Projektant prav gotovo ni opravil obvezne naloge in izračunal, koliko dvigal bo potrebnih in kako bodo rešili kaos shranjevanja, ki sploh ni potreben, saj kupci hočemo sveže pridelke in nočemo zmrznjenih ostankov.
Mahrova hiša, nekdanji Hotel Avstrijski dvor – Bahabirt je bil zgrajen leta 1834. Stoji delno na relativno trdi podlagi ob Kopitarjevi ulici, delno pa na v letu 1808 zasutem srednjeveškem jarku. Zgradba, zgrajena v etapah, nadgrajena, se naslanja na zunanje mestno obzidje. Prenova je zato statično problematična, zgodovinsko pa je za naše mesto zelo pomembna. V njej je med 1836 in 1840 služboval France Prešeren pri odvetniku Crobathu, občasno je tu bival eden izmed najznamenitejših vojskovodij v Habsburški monarhiji, grof maršal Josef Radetzky, pa tudi burbonski princ, pretendent za španski prestol Don Carlos, in srbski knez Miloš Obrenović. Dvesto let stara zgradba je seveda neprimerna za preureditev v moderne urade oddelkov mestne administracije, a bi bila v ponos mestu kot protokolarni objekt. V prizemni etaži je seveda primerno urediti pokrit atrij kot dodatek pokriti tržnici v zgradbi Semenišča. Predstavitev obzidja z ohranitvijo odprtega, nikoli zazidanega prostora med obzidjem in nekdanjim samostanom ohranja površino odprte tržnice. Tu je bil od leta 1695 do 1784 frančiškanski vrt, nato pa vse do leta 1810 licejski botanični vrt, ki ga je takrat na sedanjo lokacijo preselil August Marmont, glavni guverner ilirskih provinc. Notranji srednjeveški zid nekdanjega dvojnega obzidja, dokumentiran v arhivski dokumentaciji, pa je izginil že v projektu MOL.
Monstruozni vsadek dogradnje Mahrove hiše v staro mestno jedro je prikazan v članku na simulaciji Elea iC, Scapelab: »Po zaključku gradnje parkirne hiše pod tržnico bi občina ukinila parkirna mesta na Vodnikovem trgu.« Ukinitev parkirnih mest na Vodnikovem trgu omogoča ureditev parkirne hiše v grajskem hribu in/ali pod Krekovim trgom s sočasno predstavitvijo in situ vzhodnega mestnega obzidja z barbakanom, mestnimi vrati, dvojnim obzidjem od gradu do Vodnega stolpa v tlaku pri Plečnikovih arkadah z dodatkom srednjeveškega muzeja, kar podpira SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) ter mednarodna organizacija EWT (European Walled Towns).
Nesprejemljivo je uničenje 17 grobnic z 280 umrlimi člani patricijskih družin pod tlakom tržnice, ki so za pravico do groba sklenili še vedno veljavno pogodbo s frančiškani. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) prav dobro pozna izjemno arheološko arhitekturo in druge ostaline, ki jih prikazuje bogata arhivska dokumentacija tega področja in ne potrebuje pravice, da v primeru odkritja zahteva spremembo projekta, tako da bi te ostaline ohranili na mestu najdbe. Odlok o ohranitvi je potreben sedaj, še predno se začne izkop gradbene jame.
Župan je zavrnil navedbe, da je gradnja garažne hiše načrtovana za potrebe hotela kot laž in povedal, da v Kresiji, ki je zavarovana kot spomenik lokalnega pomena, nikoli ni bil načrtovan hotel in da bodo v njej tudi v bodoče pisarne za uslužbence mestne uprave. Župan pa ni povedal, zakaj so del uprave že preselili v nekdanji arhiv in zakaj je planirana dogradnja Mahrove hiše namenjena mestni upravi, zanjo pa ni predvidenih parkirnih prostorov v planirani garaži pod tržnico, pa tudi ne za obiskovalce administracije, ki potrebujejo parkirišča prav v času delovanja tržnice.
Stroški gradnje garaže pod tržnico v primerjavi z garažami pod Kongresnim trgom se bodo po mnenju strokovnjakov podvojili zaradi izredno drage gradnje, ki jo zahteva geološka osnova in vodni potoki izpod Grajskega hriba. Za odkup ali najem garaž prebivalci stare Ljubljane in prodajalci nimajo denarja. Garaža ni potrebna, že obstoječa garaža v neposredni bližini tržnice v Vili Urbani je petek in svetek skoraj vedno nezasedena.
Izvedeli smo, da na prenovljeni odprti tržnici ne bo več stojnic za prodajo tekstilnih izdelkov. Podžupan Rok Žnidaršič nam je povedal, da bodo kramarje, ki so k nam prišli iz tržaškega Ponte Rossa, premestili v Semenišče, kjer je sedaj pokrita živilska prodajalna. Tam naj bi bila tudi kolesarnica. Želja mnogih je, da se živilska pokrita tržnica v Semeniški zgradbi ohrani, za kramarje pa je potreben prostor kje drugje. Naša tržnica mora biti namenjena predvsem lokalnim pridelkom. Število prodajalskih stojnic bi se povečalo s cenejšimi pristojbinami.
Gospod župan, ohranimo bogato zgodovino našega najlepšega mesta na svetu in ne uničujmo njegove vrednote, ki so nam jih zapustili naši predniki.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
