Namesto da bi vsaj pri pomembnih spremembah v zdravstvu sodelovala strokovna združenja zdravstvenih delavcev in vodstva vsaj večjih zdravstvenih zavodov, ker le ti lahko kompetentno in na osnovi lastnih izkušenj predlagajo boljše rešitve, so ti večinoma bolj kot ne statisti. V bistvu odločevalci ne morejo razumeti bistvenih problemov, saj je že po posameznih specialnostih celo v isti zdravstveni organizaciji delo precej različno in ga ni mogoče kar na hitro brez temeljite razprave spreminjati. Tako ni mogoče enačiti dela na internistični urgenci in drugimi urgentnimi službami. Pa ne mislim na zahtevnost kliničnega problema, ampak celokupno diagnostično in terapevtsko obravnavo.
Nemalokrat se je kak vodstveni delavec čudil, čemu bolniki na urgenci tako dolgo in v tako velikem številu čakajo. Še več. Drznil si je celo predlagati(!), naj delamo hitreje kot, da ne bi imeli opravka z bolnimi ljudmi. Najtežje razmere so bile popoldan in so se zavlekle pozno v nočni čas in vse do naslednjega dne. Bolniki so bili pogosto starejši z več boleznimi ali bolezenskimi stanji in je bila včasih potrebna bolj zahtevna in kompleksna internistična zdravstvena obravnava ter posvet z drugimi specialisti. In ker je delo od prihoda do odhoda med seboj povezano, je razumljivo, da hitrejši »obrat« bolnikov ni mogoč, ker mnogi potrebujejo več časa in bolj ali manj stalen nadzor.
Po zaslugi prizadevnih zdravstvenih delavcev vsaj urgentni bolniki ne čakajo. In kot je najbrž razumljivo se zdravljenje pogosto že začne na urgenci, kar je seveda prav. Problem s čakanjem na sam pregled niti ni tako kritičen, večji problem je čakanje na rezultate preiskav, ki jih je potrebno včasih ponavljati. Največji problem pa je sprejem bolnikov zaradi pomanjkanja prostih posteljnih zmogljivosti povsod v Ljubljani in tudi drugih bolnišnicah.
Zato bi bila pomoč odločevalcev predvsem v tem, da bi se osredotočili na reševanje resničnih problemov in ne iz svojih kabinetov ampak na »terenu«. A kako? To pa je najbolj trd oreh. In zato je tako pomembno, da sodeluje stroka na vseh ravneh, ker le neposredni izvajalci zdravstvene dejavnosti najbolj, poleg bolnikov, čutijo slabo pa tudi dobro delo zdravstvenega sistema. Eden pomembnih ukrepov, pa če hočemo to priznati ali ne pa je plačevanje po opravljenem delu, kakovosti in varnosti ter zahtevnosti. V mojih prispevkih sem že omenil moje izkušnje in jih bom ponovil. V 24 urah sem enkrat pregledal 12 bolnikov, enkrat pa 48, in to za enako plačilo. Dokler vodstva zdravstvenih zavodov ne bodo imela več vzvodov samostojnega odločanja tudi o tem, koliko je delo posameznega zdravnika »vredno«, ne bo boljše, ampak samo slabše. Vse navedeno velja tako za primarno kot sekundarno raven zdravstvene oskrbe, ker je dobro ali slabo delovanje karegakoli člena v verigi obravnave izjemno povezano in ju ni mogoče ločiti med seboj.
Pri spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti bi se veljalo držati pregovora: »Festina lente«! (Hiti počasi!).
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
