Sporočilo ne pojasnjuje, zakaj je treba odstraniti notranjo ureditev poslopja železniške postaje, ki jo je med letoma 1987 in 1996 obnovil Atelje Marko Mušič na podlagi originalnih načrtov z Dunaja. Od celotnega zmagovitega natečajnega projekta je bila uresničena le celovita prenova notranjosti stare postaje, ki je obsegala čiščenje izvorne stavbe ter restavriranje in prezentacijo izvornih fasad pritličja. Stavba je bila statično sanirana z novo betonsko konstrukcijo v notranjosti. Atelje Marko Mušič je dodal slavnostni vhodni vestibul z velikim, v barvitem kamnu izvedenim grbom Ljubljane, ter mestno sprejemno dvorano. Rekonstruiran je bil tudi stolpič z uro, ki se je sicer porušil ob potresu leta 1895.
Kako pa na obvestilo Dejana Jurkoviča o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja odgovarja Zavod za varstvo kulturne dediščine? Ta bi že zdavnaj moral predlagati, da se stvaritev Ateljeja Marko Mušič na področju varstva kulturne dediščine zaščiti z zakonom.
Ljubljanska železniška postaja, zgrajena leta 1848, je druga najstarejša v Evropi, ki je še vedno v prvotni funkciji. Starejša je le železniška postaja v Leipzigu (Leipzig Bayerischer Bahnhof), zgrajena leta 1842, torej šest let pred ljubljansko. Postaja Gare de l'Est v Parizu je bila zgrajena leta 1849, leto dni po ljubljanski.
Železniško postajo v mestu Lille, kjer se je ob obisku slovenskih arhitektov rodila ideja o ljubljanski Emoniki, so začeli graditi leta 1869. Vzhodna fasada postaje Lille Flanders je bila prenesena iz Pariza, kjer so leta 1860 demontirali fasado stare severne železniške postaje (Gare du Nord) in jo leta 1869 ponovno sestavili kot okras mestu Lille.
Čeprav neizrecno, pismo Dejana Jurkoviča poraja sum, da oblastniki nameravajo podreti ljubljansko železniško postajo. In kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta, kar ljubljanska železniška postaja nedvomno je? Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti. Uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, še vedno ni.
Razlog za stihijsko rušenje in širitev nadvoza nad Dunajsko cesto, južnega in severnega avtobusnega terminala ter megalomanskega Šmartinskega podvoza je železniški tovorni promet skozi Ljubljanski potniški center (LPC). Prehod s tirov tovornega prometa na tire potniškega prometa na terenu je mogoč le prek glomazne mostovne jeklene konstrukcije, ki omogoča kaotičen prehod potnikov železnice, južne in severne avtobusne postaje ter LPP. Obstoječe železniško poslopje je postalo moteče in odvečno.
Na Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI) proučujejo »možnosti poteka prometa na podlagi urbanistične primernosti, okoljskih vidikov, stroškov in gradbenotehnične izvedljivosti«. Med drugim razmišljajo tudi o jugovzhodni obvoznici, ki sva jo s Petrom Kerševanom predlagala že leta 2021. Za milijarde evrov evropskih sredstev, namenjenih Sloveniji, bi se lahko izvedlo projektiranje in izgradnjo obvoznice za tovorni železniški promet.
Alenka Bratušek, ministrica za infrastrukturo, nam je pred mesecem dni sporočila, da se »s problemom ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV) ukvarjajo prioritetno in da so tik pred ciljem«. Po njenih besedah so prišli »do kombinirane rešitve obvoznice za železniški tovorni promet in ureditve železnice za potniški promet pod ali nad terenom«. Končna odločitev bo sprejeta do konca letošnjega leta.
Obe rešitvi omogočata povezavo severne in južne Ljubljane na enem nivoju ter nemoten urbanistični razvoj mesta, s tem pa tudi ohranitev funkcije obstoječe železniške stavbe v nespremenjeni obliki, vključno z njeno notranjostjo – izjemnim delom Ateljeja Marka Mušiča.
Res je, da so zaradi stihijskih odločitev brez državnega prostorskega načrta izgubljeni milijoni evrov, vendar bi kljub temu veljalo z nadaljnjo izvedbo nesmiselnih projektov počakati na državni prostorski načrt, kot to zahteva zakon.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
