Vemo, da sta se v Evropi na podoben način že pričeli dve svetovni vojni s tragičnimi posledicami za ves svet. Tudi tokratna vojna v Ukrajini vse bolj razkriva načrtno režiranje s strani ZDA in naivno sledenje evropskih politikov. Sedaj, ko so ZDA pokazale, kaj je njihov pravi interes, pa evropski politiki spet naivno pozivajo k orožju. Najprej so prestrašili državljane s sovražnikom (namišljenim ali resničnim), nato našli skoraj neomejen vir denarja, sedaj pa namesto besede oboroževanje uporabljajo bolj blago besedo odpornost. In v Bruslju politike podpira nekaj sto lobistov, ki v imenu raznih mednarodnih korporacij in orožarske industrije ponujajo politikom visoke prikrite provizije.
Od ustanovitve dalje Evropska unija, razen ogromnega privilegiranega birokratskega aparata in stroškov, ni dosegla nič na področju razvoja evropske identitete. Skupno politiko določajo ZDA, skupno ekonomijo določajo ZDA, skupno vojaško delovanje absolutno določajo ZDA, skupno kulturno jezikovno politiko z angleščino določajo ZDA. Skratka, skupnih evropskih vrednot, ki bi oblikovale evropsko identiteto, nimamo. Edini odgovor politikov je to, kar se da kupiti, in to je orožje. Pri tem je neverjetno, da to oboroževanje najbolj zagovarjata dve ženski, predsednica komisije in zunanjepolitična predstavnica. Obe sta najbrž materi, ki bi naj zagovarjali življenje v miru, ne pa umiranje v vojni.
Eden temeljnih nerešenih problemov Evrope pri oblikovanju evropske identitete je torej neposredno sodelovanje in povezovanje ljudi v smislu državljanov Evrope. To pa, glede na veliko število različnih jezikov (54), zahteva možnost enakopravnega sporazumevanja vseh državljanov. In ne pozabimo: kulturno jezikovna identiteta velesil, kot so ZDA, Rusija, Kitajska, so znane – kaj pa Evropa? Politiki nam seveda ponujajo rešitev z angleščino, kar pa je v načelu enako, kot bi nam ponujali ruščino (ali katerikoli drugi nacionalni imperialni jezik). Razen tega kulturno jezikovnega kolonializma in imperializma, ki nam ga ponujajo politiki, pa je znana tudi druga možnost. Politiki bi morali samo upoštevati poročilo lastne strokovne skupine, ki je bilo predstavljeno parlamentu leta 2022. Tam je med drugim zapisano, da se preko šestdeset odstotkov Evropejcev ne more medsebojno sporazumevati, da je vse več primerov političnega nadzora in omejevanja sporazumevanja, ter da nekatere države izvajajo jezikovno diskriminacijo celo znotraj lastne države. Poročilo zajema tudi jasno priporočilo za upoštevanje mednarodnega jezika v šolah kot uvodnega tujega jezika. Mednarodni jezik ima izjemne izobraževalne lastnosti, še posebej pa vzgojne, saj edini vzgaja za spoštovanje, strpnost in enakopravnost v različnosti. Iskanje skupnega drugega jezika je torej priložnost za oblikovanje skupne evropske identitete. To je tudi edina možnost, da se ohrani bogastvo maternih jezikov in istočasno omogoči enakopravno sporazumevanje ter sodelovanje državljanov Evrope.
Za konec še nekaj jezikovnih zanimivosti: pred desetletji je bolgarski minister izjavil, da je pri njih uresničen internacionalizem, saj skoraj vsi Bolgari govorijo rusko; takoj po naši osamosvojitvi je naš minister izjavil, da mora angleščina postati sestavni del splošne izobrazbe vsakega Slovenca (ameriški internacionalizem); sekretar pakta Nato nam ponuja učenje ruščine, če ne bomo plačevali oboroževanja; ZDA so francoskemu poslancu, ki je predlagal vrnitev Kipa svobode, odgovorile, da bi brez njih Francozi govorili nemško; vloga jezika za začetek ukrajinskega spopada je znana; Latvija je menda pravkar prepovedala ruščino v šolah in uvedla nemščino, itd. Pa dodajmo še problem jezika poveljevanja v do zob oboroženi evropski vojski: bo ta angleški kot doslej, bo malo v enem ali drugem od 54 evropskih jezikov, bo malo angleški in malo ruski? Ampak do zob oboroženi in z naraščajočimi nacionalizmi bomo najbrž ostali vsak pri svojem jeziku, kot že v preteklih dveh svetovnih vojnah.
Zato državljani Slovenije in Evrope, razmislimo, dokler še nismo v kleteh in zakloniščih, o možnih oblikah evropske identitete. Je to res samo orožje in orožje?
Janez Zadravec Klugler, Maribor
