Združene države Evrope (ZDE) so bile dolgo časa naše sanje in upanje. Na začetku so bili sposobni državniki, ki so to upanje uresničevali. Žal pa je po ustanovitvi Evropske unije vse več nesposobnih politikov, prevladuje birokracija, strankarski in osebni interesi, ne pa pričakovanja državljanov. Danes državnikov ni, politiki so odtujeni in samozadostni, državljani pa nepovezani ter prepuščeni raznim populistom, ki podpihujejo nacionalizme. Tako smo izgubili dragoceno ravnotežje med bogastvom različnih narodov in kultur na eni strani ter oblikovanjem skupnih vrednot ter ciljev na drugi strani. Evropa tudi ni sposobna uvesti enakopravnega sporazumevanja in povezovanja med državljani, čeprav je rešitev že dolgo znana, pač pa nadaljuje z vsiljevanjem kolonialne angleščine (čeprav je Anglija izstopila iz Unije!). Tako smo zamudili možnost oblikovanja skupne evropske identitete in neodvisnosti. Še bolj nemočno pa je vodstvo Evropske unije ob obeh načrtovanih vojnah (v Ukrajini in v Palestini), kjer samo ponavlja trditve ene od vpletenih velesil. Sedaj nas torej oboji, tako vodilni politiki kot nacionalistični populisti, vodijo v pospešeno oboroževanje in vse bolj uničujoče vojne. Povezovanje, sodelovanje, strpnost, človekoljubje in prizadevanje za mir so postali psovke. Mi, državljani Evrope, pa še vedno samo opazujemo in čakamo – kot da ne bi vedeli, kaj pomeni kopičenje orožja v povezavi z naraščajočimi nacionalizmi.

Slovenija, naš svetilnik ali zgodba o uspehu, spada prav tako med lepe sanje. Žal so že v zibelko nove države bila položena gnila jajca. Položil jih je tisti, ki je ukinil Službo družbenega knjigovodstva (in s tem omogočil nekaznovano ropanje družbenega bogastva); tisti, ki je izbrisal preko dvajset tisoč prebivalcev (in tako postal mednarodno znan primer kršitve človekovih pravic); tisti, ki je ukazal splošni napad na vojašnice JLA (in bi s tem povzročil letalsko bombardiranje Slovenije); in tisti, ki je vztrajal, da morajo Slovenci postati dvojezični, angleško-slovenski (in je s sedanjim prisilnim devetletnim poukom angleščine vseh otrok dosegel začetek raznarodovanja). In tudi v Sloveniji imamo večino nesposobnih politikov, razrasla se je birokracija ter prevlada strankarskih in osebnih interesov namesto interesa državljanov. Temu moramo dodati še neprekinjeno zlorabo zgodovine (predvsem druge svetovne vojne) za hujskaštvo, laži in sovraštvo – skratka za poglabljanje razkola med državljani oziroma narodom.

Nas, večino državljanov, je v preseganje razkola že davno prisililo življenje, nekateri politiki pa ta razkol še vedno načrtno podpihujejo. Ti politiki, v sedanjih zelo spremenjenih mednarodnih razmerah, prevzemajo osebno in poimensko odgovornost. Na to razklanost namreč računajo tudi mnogi okrog nas. Vse več pojavov agresivnih nacionalizmov (zemljevidi, pojavi fašizma, zloraba besedila pesmi, nerešena meja) nas zaradi nesposobnih politikov hitro potiska v ponavljanje že znane zgodovine. Sledijo provokacije, incidenti, spopadi, okupacija, kolaboracija in pri nekaterih očitno nedokončana državljanska vojna. Naš neresničen (in neuresničen) svetilnik se v teh novih mednarodnih in domačih razmerah lahko hitro spremeni v resničen nagrobnik.

Janez Zadravec Klugler, Maribor