Tako kot je že zelo dolgo jasno, da imamo različne oblike družin (z očetom in mamo ter enim ali več otroki, enostarševske, razširjene, lezbične ...), je jasno tudi to, da predvsem za ljudi z oviranostmi obstajajo različne oblike bivanja. Ne gre le za najlažje prepoznane invalide (vezane na uporabo invalidskega vozička, slepe in gluhe), katerih stanovanja morajo biti tehnično prilagojena. Gre tudi za varne hiše, v katere pred nasiljem pobegnejo praviloma ženske z otroki, za bivalne prostore s psihofizično podporo, hospic in druge.

Ko se je pred leti začel proces deinstitucionalizacije ljudi iz socialno varstvenih zavodov v samostojno življenje, je bilo prav o oblikah bivanja veliko govora. Ti ljudje pri svojem samostojnem življenju potrebujejo različno pogosto podporo organizacij in posameznikov. Da je takšno pomoč lažje zagotoviti z manj stroški, je seveda smiselno, da jih živi več skupaj v skupnosti pod isto streho.

Zaradi vseh teh razlogov različnih potreb je bila že pred mnogimi leti v okviru tedanjega MOP (skrbnika prostorskih izvedbenih aktov in tedaj pristojnega za stanovanja) sprejeta razlaga, da so na vseh območjih, kjer je predpisana stanovanjska namenska raba prostora, dopustna stanovanja za vse različne oblike bivanja, tudi za stanovanjske skupnosti ljudi s posebnimi potrebami.

Zato je zelo žalostno, da se gradbeni inšpektor ob tem, ko se kot služba pritožujejo, koliko premalo jih je, da bi sankcionirali črne in nevarne gradnje, izživlja s prepovedjo uporabe stanovanjskih objektov, ker v njih ne živijo družine ali posamezniki, temveč stanovanjske skupnosti. Zaradi svoje nerazgledanosti s takšnim delom ne dela nič družbenokoristnega (kar bi kot javni uslužbenec moral), temveč še dodatno stigmatizira te stanovalce.

Ali res ukrepa po lastni presoji ali po željah kakšnih sebičnih sosedov, ki v svoji soseščini nočejo »drugačnih«?

Jožka Hegler, u. d. i. a. dolgoletna bivša direktorica JSS MOL