Kanibalizem, dobički in nezakonitosti so ne le nečloveški, temveč tudi skregani z vsakim normalnim življenjem in predstavljajo dehumanizacijo človeka vrednega življenja. Ne glede na to, ali gre za Afriko, Evropo, Azijo oziroma kjerkoli po svetu.
Kdaj demokracija izgubi svojo vsebino in preide v avtokracijo, diktaturo, fašizem ali kakršnokoli drugo obliko vladanja, je težko reči in konkretno opredeliti s formalnim datumom. Ali se to zgodi z nasilnim vdorom v ameriški kongres kot »svetilnikom demokracije« ali z neko inavguracijo predsednika ali z brezrezervno podporo izraelskemu genocidu v Gazi, vojnam za prestiž in naravne vire
po svetu, ali napovedjo oziroma grožnjo, da bo Amerika delala, kar bo hotela, da bo prva in največja, je pravzaprav vseeno. Seveda velja isto za v celofan demokracije ovito putinovsko diktaturo ali režim v Severni Koreji oz. drugod.
Vsekakor pa je dolgoletno »pleteničenje« o demokraciji, predvsem ameriški, ter o tem, da gre za vzor, ki je ideal vsega sveta, neumestno in doživlja svoje dvome. Kljub posnemovalcem ter malim in velikim Trumpom doma ter po svetu počasi dozoreva spoznanje, da so nasilno reševanje sporov in izkoriščanje vsaj vprašljivi, če že ne zavržni in vodijo v kanibalizem.
Te besede ne omenjam slučajno ter ne samo v povezavi z domnevnim kanibalizmom v južnoafriškem rudniku zlata in smrti Stilfontein. Tam se ni še dobro končala reševalna akcija rudarjev, že smo doživeli tragedijo v rudniku Velenje.
A vendar se zdi, da je način dela, pogojev delovanja in reševanja v Sloveniji zelo drugačen. Vsekakor ni enak kot v Stilfonteinu. In tako je prav ter pohvalno.
Za kaj gre? Gre za drugačen in predvsem strokoven, pošten in človeški odnos do soljudi. Navzočnost najvišjih predstavnikov države Republike Slovenije, direktorja Premogovnika Velenje ter vseh ostalih akterjev je bil spoštljiv in pravočasen. Takšnega si želimo tudi v drugih primerih, ki morda niso tako izpostavljeni. Torej do invalidov oz. gibalno in drugače prizadetih sodržavljanov, nemočnih ter sploh vseh, ki so drugačni. Solidarnost in tovarištvo sta vendarle potrebna ne samo v športu, temveč tudi na številnih področjih življenja kot npr. v zdravstvu, izobraževanju, itd. Seveda tudi v rudarstvu. Pokoj preminulim in pomoč vsem, ki jo potrebujejo! Tudi najbližjim, ki bodo težko preboleli nenadomestljivo izgubo. In vendar smo drugačna družba kot nekatere druge države. Seveda je tako prav in naj tako tudi ostane. Brez zgledovanja po najslabših državah, ki so močne le zaradi nasilja, ki ga uporabljajo. »Zaprimo luknjo« nečlovečnosti in izkoriščanja ter podprimo humanost.
Miloš Šonc, Grosuplje