To, da imamo fizične osebe in poslovni subjekti pravico do zasebnosti oziroma varovanja podatkov, informacij, dogovorov, poslovnih in zasebnih skrivnosti, je jasno in logično. Menim pa, da ni nikakor jasno in logično, da lahko imajo javni uslužbenci v delovnem času, ko delajo v javni službi, skrivnostne pogovore in dogovore.

Le zakaj bi jih imeli? Če so pogovori v javno dobro in so pošteni in korektni, zakaj bi jih skrivali, tudi seje v državnem zboru so javne. Če nekdo v javni službi zahteva nejavne, skrivnostne pogovore in dogovore, to ne more biti v javno korist, tudi ne more biti korektno in pošteno, saj če bi bilo, tega ne bi nihče skrival. Povsem logično bi bilo, da javni uslužbenci o javnih zadevah ne morejo imeti skrivnostnih, nezabeleženih pogovorov. Če imajo čisto vest, če ne gre za običajno ugrabitev države. Popolnoma javno delovanje bi jim tudi koristilo, ko bi jih želel nekdo obiskati in vplivati na njih, saj tega ne bi mogel narediti neregistrirano in bi si marsikdo premislil. Razumljivo je, da varnostni, obveščevalni in vojaški podatki ne morejo biti javnega značaja, kar pa ne more veljati za druge javne delavce, še posebej za poslance, ki zastopajo volilce, ne pa sebe ali svojih strank – oziroma bi tako moralo biti. Videli smo še en dokaz o objektivni škodljivosti političnih strank za dejansko demokracijo.

Bojko Jerman, Dolsko