Staro Kopališče Ilirija je bilo zgrajeno v letih 1929–1939 po načrtih inženirja Stanka Bloudka. Takratna mestna uprava, ki je mesto upravljala z močnim občutkom za javni interes, je mestno zemljišče na robu parka Tivoli oddala plavalnemu klubu Ilirija s pogojem, da bo novo letno kopališče namenjeno (tudi) rekreaciji občanov. Bloudkovo kopališče je bilo lep primer modernistične arhitekture in eden izmed najstarejših ohranjenih športnih objektov v Ljubljani. Funkcionalistična dvoetažna stavba z bazenom in pomožnimi prostori, ki jo nad vhodnim pročeljem krasi bronast kip kopalke kiparja Goršeta, je kot spomenik lokalnega pomena vpisana v register kulturne dediščine.
Projekt novega Športnega centra Ilirija, s katerim je Ljubljana dobila prvi pokriti olimpijski bazen, poleg tega pa še dodatni bazen za treninge, nove športne dvorane, savne, prostore za masaže, podzemno garažno hišo za 312 avtomobilov, gostilno s teraso …, je bil javnosti predstavljen kot nujno potrebna prenova dotrajanega kopališča. Z realizacijo »prenove« je bilo Bloudkovo kopališče z odprtim plavalnim bazenom (s pridobljenim soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine!) brutalno uničeno – pod masivno streho s predimenzionirano nosilno konstrukcijo je kot analogija na prvotni objekt ohranjena le še replika pročelja starega kopališča.
Mestne oblasti novo investicijo predstavljajo kot »okrepitev in nadgradnjo vrhunske blagovne znamke Ilirije« in del javnosti jo bo mogoče tako razumel. Žal pa je z realizacijo tega projekta Ljubljana izgubila pomemben fizični zgodovinski zapis v prostoru – prvi olimpijski bazen v središču Ljubljane, »ki je predstavljal živi spomenik in identiteto ljubljanskih plavalcev, tako profesionalnih kot rekreativnih«, Ljubljančani pa edini odprti plavalni bazen v centru Ljubljane in kar nekaj raščenih zelenih površin na robu parka Tivoli. Poletne rekreacije v odprtem bazenu – pod milim nebom – ali pa spokojnega druženja v zavetju razkošnih krošenj starih dreves niti najbolj vrhunsko opremljena infrastruktura pod kovinsko streho in za zastekljenimi fasadami ne bo mogla nadomestiti. Izgradnja Športnega centra na lokaciji starega Kopališča Ilirija predstavlja še eno zamujeno priložnost, da bi mesto kot javna institucija izkazalo spoštljiv odnos do kulturne dediščine in skrb za javno korist in bi prenovo kopališča izvedlo predvsem z mislijo na ohranitev legendarnega športnega objekta, ki je v času svojega nastanka predstavljal presežek na evropski ravni. S skrbno prenovo Bloudkove dediščine, ki bi na stiku mestnega središča z zelenim zaledjem Tivolija meščanom zopet omogočala rekreacijo in sprostitev v edinstvenem ambientu, bi bil družbi dan prepotrebni pozitivni zgled, tako pa so bile za zadovoljitev potreb tekmovalnega športa žrtvovane in odprte zelene površine in pionirski športni objekt v najožjem centru mesta.
Za prenovo Kopališča Ilirija je bil leta 2000 razpisan javni anonimni mednarodni natečaj. Strokovna javnost (arhitektov, urbanistov in krajinskih arhitektov) je že v času priprave natečajnega programa opozarjala, da gre pri predvideni novogradnji na mestu Ilirije za prekvalifikacijo javnega letnega kopališča v ekskluzivni program tekmovalnega bazena, ki bo, kljub nekajkratnemu povečanju površin, namenjen bistveno ožji populaciji tekmovalnih plavalcev in vrhunskemu športu (tekmovalni bazen je za rekreativno kopanje neprimeren, ker zahteva bistveno nižjo temperaturo vode).
Dejstvo je, da je Ljubljana potrebovala sodoben pokrit bazen olimpijskih dimenzij. A v mestnem središču primanjkuje prostih zemljišč in zato se številni programi, ki sodijo v mesto, selijo na njegov rob. Tako ozko usmerjen program na centralni mestni lokaciji je zato vprašljiv. Za specifične potrebe vrhunskega športa bi bilo treba poiskati primernejšo lokacijo nekje na obrobju mesta, z dobrimi prometnimi povezavami, kjer bi bila izgradnja novega plavalnega centra tudi bistveno cenejša. Možna bi bila tudi razširitev pokritega kopališča Tivoli v neposredni bližini kopališča Ilirija, ki je bil načrtovan z olimpijskim bazenom, realiziran pa v manjšem obsegu. Zato so strokovna društva pred projektnim natečajem za novo kopališče Ilirija zahtevala ločeni širši urbanistično programski natečaj, ki bi preveril primernost investitorjevih namer. A ker mestna uprava zahtev investitorja ni želela postaviti pod vprašaj, pobude stroke niso bile sprejete. S tem so bila vsa društva, obe fakulteti in Inženirska zbornica Slovenije prisiljeni odstopiti od sodelovanja pri pripravi natečaja, saj bi v nasprotnem primeru strokovno legitimirala prakso urejanja mesta po diktatu investitorjev, stroka pa bi na ta način celo prevzela odgovornost za dvomljive odločitve v prostoru.
Mestna uprava je samostojno, brez sodelovanja stroke, razpisala projektni natečaj za območje Ilirije. Društvo arhitektov je pozvalo k bojkotu projektnega natečaja, kar so spoštovali tako domači kot številni tuji arhitekti. A vedno se najde kdo, ki vidi v taki situaciji svojo priložnost. Z idejo »dviga zelenice« in umestitvijo vsega zahtevanega programa pod njo je zmagala natečajna rešitev avstrijskega arhitekturnega biroja Lorenz Ateliers Petra Lorenza, ki pa je bil pozneje, v obdobju realizacije, spremenjen do nerazpoznavnosti. Še tiste značilnosti zmagovalnega projekta, s katerimi so snovalci poskušali z arhitekturnimi prijemi vsaj nekoliko omiliti probleme, ki jih je projekt Športnega centra Ilirija z vsem zahtevanim programom neobhodno vnašal v prostor, so z razvojem projekta umanjkale. Na robu Tivolija, kjer se je nekoč urbano tkivo preko Bloudkovega letnega kopališča, skrbno premišljene in skrajno racionalne arhitekture, umeščene v bujno zelenje dreves divjega kostanja, mehko stapljalo z mestnim parkom, smo dobili urbanistično sporen in arhitekturno banalen, mnogo predimenzioniran objekt z vprašljivo prometno ureditvijo tik ob notranjem cestnem obroču, ki preprečuje vizualni stik mesta z zelenim zaledjem in bo namenjen predvsem ozki populaciji vrhunskih športnikov.
Kaja Lipnik Vehovar, za izvršni odbor Društva arhitektov Ljubljana
