Prvo pravilo sankcijskega lijaka pove, da je prijavljenih le 50 odstotkov storjenih kaznivih dejanj. Drugo pravilo pomeni prakso, ko je uspešno raziskanih 30 odstotkov prijavljenih kaznivih dejanj. Tretje pravilo pravi, da se tožilstvo odloči za pregon storilcev v 30 odstotkih raziskanih kaznivih dejanj. Četrto pravilo pomeni, da je sodna odločba spisana v 90 odstotkih sodišču predlaganih kazenskih zadev. In končno peto pravilo pove, da obsodilno sodbo dočaka 80 odstotkov takšnih kaznivih dejanj. Skupni učinek delovanja sistema vseh naštetih pravil je jalovost kazenskega pregona. Pravnomočna obsodilna sodba je izrečena v manj kot štirih primerih od stotine storjenih kaznivih dejanj. Uporaba naziva lijak je povsem upravičena.
Ko obravnavamo delovanje sankcijskega lijaka, ne moremo prezreti zgodovinske pripovedi o modrem kralju Salamonu iz časa 950 let pred našim štetjem. Takratna sodna oblast v posesti kralja je delovala, ker je v tistem obdobju na planetu Zemlja živelo le od 50 do 100 milijonov prebivalcev. Poseljene so bile le rodovitne doline ob vodnih virih, primerne za kmetovanje. V rimskem cesarstvu so se v tistem času formalizirale tudi prve pravne norme. Še danes so kot »rimsko pravo« obvezen predmet visokošolskega študija. Če Slovenijo hipotetično preselimo v zgodovinski čas 900 let pred našim štetjem, bi država z dvema milijonoma prebivalcev potrebovala kakih 400 sodnikov s sposobnostmi Salamona.
V relativno majhni državi Sloveniji se z kaznivimi dejanji kršitve zakonskih norm in predpisov danes poklicno ukvarja 860 sodnikov ob sodelovanju 630 strokovnih sodelavcev in 2671 uradnikov ostalega sodnega osebja. Državno tožilstvo šteje 212 tožilcev ter dobrih 300 javnih uslužbencev.
Sankcijski lijak je usodno zaznamoval rojevanje samostojne države, zlasti proces privatizacije družbenih podjetij v devetdesetih letih. Ta se je sprevrgel v nenadzorovano plenjenje družbenega premoženja, vredno nekaj deset milijard evrov. Proti plenilcem je bilo vloženih 460 kazenskih ovadb. Kljub takšni množici kazenskih ovadb je bilo plenilcem izrečenih manj kot deset pravnomočnih obsodilnih obsodb. Podobna je zgodba o nekaj milijard »globoki« bančni luknji, ki je nastala v projektu prevzemanja že lastninjenih podjetij. Po obsegu človeškega gorja in trpljenja izstopa nezakoniti izbris 25.671 stalnih prebivalcev Slovenije. Vzporedno je potekala obsežna nezakonita trgovina z orožjem in sporna praksa vračanja premoženja v procesu denacionalizacije. Ko dodamo projekt TEŠ 6, je slika (kvazi)pravne države popolna.
Se država sploh lahko izvije iz objema sankcijskega lijaka? Lahko. Odgovor je zapisan med vrsticami v opisih naštetih primerov. Izhod iz začaranega kroga je en sam. Na izhodnih vratih piše »pot v družbo radikalnega krčenja števila kaznivih ravnanj«. Tukaj ni pristojnosti tožilcev in sodnikov, temveč le odgovornost političnih in gospodarskih elit. Politiki morajo svoje ravnanje (končno) brezpogojno podrediti spoštovanju in uresničevanju pravnega reda ter varstvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Na potezi so parlamentarne politične stranke, ki morajo poskrbeti za legitimnost neposrednega odločanja o temeljnih družbenih vprašanjih, ker imajo te odločitve največji vpliv na raven materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva.
Janez Krnc, Litija
