Za uspeh časopisa ni dovolj, da je zanimiv in kvaliteten, pomembno je, da pride do bralcev, da ga oni sprejmejo za svojega. Drago Bitenc je bil z usodo in uspešnostjo Dnevnika in Nedeljskega dnevnika ter rastjo naklade in prodaje povezan vse od svojega prihoda v časopisno družbo oktobra 1961, ko je začel kot prodajni referent, kasneje je kot vodja prevzel prodajo, od leta 1982 do upokojitve pa je bil direktor Dnevnikove časopisne hiše.

Julija letos je Drago praznoval svojo devetdesetletnico, le dobre tri mesece kasneje pa se je minuli torek poslovil za vedno. Od žene Ade, družine, Rakitne, gozdov in lovcev ter spominov na Dnevnikove čase.

Drago Bitenc je bil na Dnevniku zaposlen vso svojo delovno dobo, od leta 1961, ko se je ustalil po svojih adrenalinskih doživljajih. Z bodočo ženo Ado sta se leta 1955 s pomočjo Indijca, ki je bil pilot v Veliki Britaniji, odpravila v Anglijo, kjer jima je Indijec uredil delo na neki kmetiji. Pot sta nameravala nadaljevati v Avstralijo, kjer so mladim družinam delili zemljo. Ker pa par ni bil poročen, dovoljenja nista dobila. V Angliji pa se nista mogla poročiti, ker bi Ada po angleških zakonih kot devetnajstletnica potrebovala soglasje staršev. In sta se vrnila, se poročila ter ostala v Sloveniji.

Prva naloga Draga Bitenca ob prihodu na Dnevnik leta 1961 je bila priprava distribucije, prodaje in raznosa novega tednika Nedeljskega dnevnika. S sodelavcem Tonetom Tomšičem sta imela dva meseca časa za pripravo. Že takrat so začeli zbirati tudi nove naročnike. Tomšič jih je zbiral sam, Bitenc pa je vzpostavil sistem poverjenikov po podjetjih. Delo je bilo stimulativno plačano, 7 delov provizije je pripadlo poverjeniku, 3 pa organizatorju in tako sta bila oba zadovoljna; takega prodajnega sistema takrat ni imel noben drug časopis, vzpostavljen je bil nekakšen mrežni marketing, ki je počasi postal vse bolj priljubljen pri vseh časopisih in tudi na drugih področjih.

Prva Dnevnikova leta je bil Dnevnik s Tiskarno Ljudske pravice povezan v enotno podjetje, kasneje pa se je Dnevnik osamosvojil. Do povezovanja je spet prišlo konec šestdesetih let ob skupnem projektu nabave novega sodobnega barvnega tiskarskega stroja Solna, ki ga je z Dnevnikove strani vodil Bitenc kot pomočnik glavnega urednika Dnevnika Slavka Beznika, s strani Tiskarne Ljudske pravice pa sta to izpeljala Božo Sintič in Jože Paradiž.

V sedemdesetih letih so glavni uredniki bili hkrati tudi direktorji podjetja, imeli pa so pomočnike za poslovne zadeve. Leta 1982 je direktor Dnevnika postal Drago Bitenc, ki je poznal Dnevnikovo hišo od vrha do tal. Predvsem pa je bil tudi osebnost, ki je želela vse vedeti in je bil tako skoraj vsako jutro prvi v Dnevnikovi hiši. Osemdeseta leta so bila kot nalašč za to, da je vsako uredništvo poskusilo zajadrati z novim vetrom. Dnevnik pa je takrat marsikaj storil tudi na poslovnem področju. Za to so bili zaslužni tudi takratni direktor Drago Bitenc in kasneje v devetdesetih letih Ada Gorjup ter za njo direktor Branko Bergant.

»Štafetna palica vseh Dnevnikovih urednikov je bila spraviti Dnevnik na naklado vsaj 60.000 izvodov – to je uspelo Milanu Medenu takrat, ko sem bil jaz direktor. Seveda je bil to dolgotrajni proces, ki je bil mogoč na podlagi zaslug prejšnjih urednikov,« je pripovedoval za feljton o zgodovini Dnevnika Drago Bitenc pred leti. In tudi takrat ni pozabil omeniti, da je med svojima mandatoma imel veliko srečo z ekipo in posebej s finančnim vodjem Stevanom Savićem, ki je Dnevnik spravil skozi najtežje finančne težave inflacije, ko je bilo podjetje lahko uspešno le, če je ves čas hodilo po robu prepada.

Upokojil se je 1. januarja 1991 in je lahko po upokojitvi še več časa namenjal lovstvu in svoji ljubezni do lova, z Dnevnikom pa je ostal na svoj način vedno povezan.

Drago Bitenc je odšel, Dnevnik in Nedeljski pa ostajata. Tudi zato, ker je Bitenc s mrežo poverjenikov dosegel vez prijateljstva med časopisom in bralci, tudi zato, ker je pod njegovim vodstvom Dnevnik začel postajati uspešno podjetje. Drago, miren lov tam nekje ...

Tomaž Bukovec