Ob vsakodnevnih nakupih postajamo vse bolj zaposleni s karticami trgovcev in popusti, tekamo od ene do druge trgovine in lovimo izbrane dneve, da privarčujemo in potem kupimo še tisto, česar ne potrebujemo. Treniramo možgane s pin kodami in se jezimo na hitre blagajne, namesto da preprosto sežemo v denarnico po gotovino in plačamo zapitek.
Pomislimo na nedavne pripetljaje z združitvijo bank, ko so se uslužbenci lovili brez pravih informacij, a ljudje-komitenti bentili, ker niso mogli urediti prej utečene plačilne poti. Kolikokrat ste poklicali v podjetje ali javno ustanovo in se vam je oglasil avtomat, ki vam je določil čakalno vrsto in ste nazadnje izvedeli, da morate poklicati ponovno in pritisniti drugo usmeritveno številko? Koliko slabe volje, koliko zapravljenega časa, koliko nerešenih težav! Digitalno posredovanje ima smisel v poenostavljanju delovnih procesov in zmanjšanju zaposlenih ljudi (v cilju znižanja stroškov podjetja), po drugi strani pa je to način, da se ponudnik storitve lažje skrije in opere odgovornosti. Tudi program, ki mu vnesete podatke, izvedete sami plačilo, naročilo itd. – skratka opravite vse sami, na koncu hoče svoj delež pogače samo zato, ker je. Provizije se množijo in rastejo, človeka je strah dneva, ko jim ne bo več kos. Ko se digitalizacija uvaja na toliko zahrbtnih in neučinkovitih, celo škodljivih načinov, sproža odpor in vprašanje – čemu ali komu takšna koristi? Najbrž lastniku podjetja, ki se sonči nekje na eksotičnih plažah in le tu in tam preveri prilive na svoj račun. Tako imenovani pasivni zaslužek je tisto, kar diši novodobnemu človeku in ne težaško ali psihično naporno delo. Kako bi temu oporekali, saj smo vedno poslušali, da ko bo prišel tehnološki napredek, bo človek vedno manj delal in počel le tisto, kar mu ponuja zadovoljstvo. Vendar to ne velja za vse, nekateri delajo še več.
Zadnji dosežek znanstvenih poskusov, uporaba umetne inteligence (UI) za ustvarjanje besedil in slik, je v posmeh človeku in njegovi kreativnosti – če ne učinkovitost, pa nas vsaj ustvarjalnost razlikuje od UI in vseh drugih živih bitij na zemlji. (Recimo, da je tako.) Dokazati hočejo, da stroj s pomočjo algoritmov in kombiniranjem vsega, kar je ustvaril kreativni človeški um, lahko nadomesti človeka kot samostojno in neulovljivo bitje. Resnica je, da se nekdo boji svobodomiselnega, nepokornega in nepredvidljivega človeka, ki se bo spraševal o smislu sveta, politike, gospodarstva, človeških odnosov. Prihodnost potrebuje ljudi, ki jih bo vodila digitalizirana resnica, stroj, proti kateremu človek ne bo mogel nič, saj ne bo vedel, kdo in kaj se za njim skriva.
Vse, kar je novo, človeka plaši, ker ne ve, kam ga lahko pripelje, vendar je tokrat strah upravičen: zdaj sumimo, da znanost in politika v rokah kapitala nimata zadržkov, zato smo priča svetu brez morale, spoštovanja in čustvovanja. Digitalizacija tako ni v službi ljudi, temveč smo ljudje v službi digitalizacije.
Mimi Šegina, Domžale
