Ampak esperanto se je v svoji 138-letni zgodovini uveljavil kot del mirovnega gibanja, kot nacionalno nevtralni jezik in kot ideja o bratstvu vseh ljudi. Dokazal se je tudi kot del svobodoljubnih in človekoljubnih prizadevanj za mir in napredek človeške družbe. Njegovi aktivisti so bili preganjani v vseh diktatorskih sistemih oziroma v času Hitlerja, Stalina, Salazarja, itd. Danes je gibanje za esperanto organizirano, od klubov in društev do državnih združenj in svetovne zveze, v preko 80 državah; med drugim ima tudi posvetovalni status v Unescu ter odbore v New Yorku (OZN), v Parizu (Unesco) in v Ženevi. Politično je esperanto najbližje politiki neuvrščenosti, ki pa je glede na imperialne interese velesil in zmedeno politiko Evrope bolj pravljica kot pa oblika jezikovne politike.
Gospod Marko Stabej ni kdorkoli, pač pa eden od vodilnih slovenistov. Zato bo bolj zanimivo, če bo obravnaval stanje slovenščine, denimo upadanje govorne in bralne pismenosti mladih; diskriminatorno uporabo večjezičnih napisov; diskriminatorno uporabo slovenščine naših politikov; uvedbo prisilnega pouka angleščine skupaj s slovenščino v prve razrede osnovnih šol (kar pomeni postopno drugorazrednost slovenščine); jezikovno počepaško politiko nasproti sosednjim državam, itd. Gospa Marija pa bo, kot četrta generacija esperantistov v družini, morala premisliti glede izjave, da pameten odneha. Odnehal ni njen praded (ki je za te ideje izgubil življenje), ne njen ded, ne njen oče in ne njen mož (eden vodilnih mladih esperantistov iz Norveške).
Predsednik Trump bo, glede na njegovo načelo, da se vse plača, najbrž kmalu zaračunal tudi uporabo angleščine. Slovenija bo zlahka dokazala, koliko milijonov plačuje vsako leto za širjenje angleščine na področju šolstva, kulture, znanosti, gospodarstva, itd. Kot dokaz zvestobe pa vsako leto podari desetine, strokovno in jezikovno usposobljenih mladih ljudi, Ameriki in anglosaškim državam.
Pa vendar, tako v primeru narodnega jezika slovenščine kot v primeru mednarodnega jezika esperanta je beseda desperado (obupanec) odveč. Ostane pa naj beseda espero, upanje, da bomo s prizadevnim delom uspeli ohraniti oba jezika in jezikovno demokracijo.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
