Dogodki, ki (še) danes krojijo naša življenja in sodobni svet, so se odvili že sredi 70. let dvajsetega stoletja. Tedaj je bil izpeljan prevrat v davčni in finančni politiki, ki je legaliziral proces nepravičnega prehajanja svetovnega bogastva v roke peščice izbrancev oz. družbenih elit. Vzporedno se je začel tudi proces siromašenja večine prebivalcev sveta. V nekaj desetletjih smo se znašli v svetu, v katerem ima en odstotek bogatih v lasti toliko svetovnega bogastva kot preostalih 99 odstotkov prebivalcev sveta. Obsežna študija ekonomista Tomasa Pikettyja »Kapital 21. stoletja«, objavljena leta 2013, razkriva dokumente o takšni sliki sveta. Vodilno mesto v svetu pripada ideologiji neoliberalizma, ki z deregulacijo, liberalizmom in privatizacijo uresničuje nepravično delitev svetovnega bogastva med peščico bogatih, povečuje neenakost v družbi in ustvarja množico siromašnih.
Politiki so prezrli številna opozorila znanstvenikov o zgrešenem sistemu upravljanja. Leta 1974 je bila objavljena (Rimski klub) znanstvena študija »Meje rasti«. Razkrila je, da je osrednji problem sodobnega sveta uporaba modela eksponentne rasti prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih naravnih virov. Osnovni motiv je ustvarjanje in delitev dobička, ne pa zadovoljevanje potreb prebivalstva. Znanstveniki so podali opozorilo, da se bo takšen proces neizbežno končal s kolapsom. Politikov niso prepričali. Neoliberalizem nezadržno poglablja prepad med bogatimi in revnimi. Pri tem uporablja orodja najsodobnejših tehnologij, tudi umetno inteligenco. Enega takšnih sistemov predstavlja tehnofevdalizem. In kaj prebivalcem planeta Zemlja ob teh protislovjih govorijo politiki?
Ponavljajo sage o dosežkih predstavniške (posredne) demokracije in skrivajo pogled v resnične probleme upravljanja sodobnega sveta. Vrednost svetovnega bogastva je tako obsežna, da bi lahko hipno odpravili ekstremno siromaštvo v svetu, tudi v nerazvitem delu sveta. Vendar politiki politični sistem predstavniške demokracije uspešno uporabljajo kot orodje, ki ohranja nepravično delitev svetovnega bogastva. Vse o uporabnosti predstavniške demokracije za upravljanje sodobnega sveta pove podatek, da je ta sistem ugledal luč sveta že pred poldrugim stoletjem, ko je poletel prvi toplozračni balon. Predstavniška demokracija je v dobesednem pomenu pravi politični fosil in ga ni mogoče oživiti s preferenčnimi glasovi volivcev.
Politični analitiki krivdo za politični vzpon desničarjev pripisujejo demokratom. Takšna diagnoza je napačna. Resnica je, da imajo ključni družbeni sistemi danes skupni imenovalec, ki ga sestavljajo trije dejavniki neoliberalizma (deregulacija, liberalizem, privatizacija). Za uresničevanje desničarskih politik (šibka država, nižji davki, manj predpisov, privatizacija, manjša javna poraba, omejevanje migracij) je uporabnost takšnih sistemov naravnost optimalna, za uresničevanje levičarskih programov (družbena pravičnost in enakost, progresivni davki, močna država, močan javni sektor, obnovljivi viri energije, delavske pravice) pa so povsem neuporabni.
Na obzorju ni videti nobenih znakov o izhodu iz labirinta predstavniške demokracije in neoliberalizma. Če ne bo vojaških spopadov svetovnih razsežnosti, bomo sredi stoletja dočakali kolaps, ki so ga znanstveniki napovedali že leta 1972.
Janez Krnc, Litija
