Zato vemo – in celo on ve, da vemo –, da se z razglasitvijo dneva žalovanja po eni strani poskuša prikupiti vernim sodržavljanom. In le zakaj se jim ne bi? V svojih treh letih jim še ni imel priložnosti pomežikniti. Zdaj ima končno razlog. Po drugi strani pa nam je tudi jasno, da plava z mednarodnim tokom. Seveda bodo vsi državniki na pogrebu. Žalovanje za papežem je trenutno nova politična črna. Državni dan ali dnevi žalovanja so v glavnem skoncentrirani na romansko Evropo in Latinsko Ameriko, še zdaleč pa ne na vse države sveta, niti ne na večino. Ampak ja, seveda katoliki po vsem svetu žalujejo, kot se temu reče. Copy-cat državna pieteta pa je tudi dovolj dobra garancija, da zaradi sledenja večjim in pobožnejšim – razen kvečjemu domačih izdajalcev – Slovenije ne bo nihče obtožil, da spet koga posnemamo in prehitevamo po desni.
Pred dvajsetimi leti je bil dan žalovanja rutinski protokol, danes pa je mišljen kot državotvorno dejanje in predvolilni stratagem. Narod, ki se je po literariziranem izročilu z orožjem in do zadnjega diha upiral pokristjanjenju in se mu slednjič le vdal zavoljo nerealizirane in nepokonzumirane ljubezni, dandanes to gladko sprejema, ker tako delajo njegovi vzorniki. To je težko razumeti. Kot je težko razumeti, da tisti, ki je pri nas uvedel to komemoracijsko rutino, danes izkorišča papeževo smrt za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
fokuspokus.si
