Sam sem imel privilegij, da sem v letu 1994 do 2005 sodeloval v nadzornem svetu Luke Koper ter tako od blizu spremljal delo Bruna Koreliča. Od blizu sem lahko videl, kako širok in dober človek je bil Bruno ter kako velik ugled je užival med sodelavci in poslovnimi partnerji, kar vse je dosegel s trdim delom ter doslednimi načeli.

Bruno Korelič, rojen leta 1944 v kraju Bezjaki, je do predsednika uprave Luke Koper prehodil dolgo pot. Ta ga je vodila iz srednje šole v Postojni, Ekonomske fakultete v Ljubljani ter zaposlitev v Feršpedu, Slavniku, Intereuropi in, kot je tudi sam povedal, začasnem delu v Ljubljani, kjer je bil pomočnik takratnega sekretarja za promet in zveze. Na tem delovnem mestu je uvidel, kako funkcionira državna uprava. Nekako po igri naključij je bil imenovan za vodjo sanacije Luke Koper, ki se tedaj ni nahajala v dobrem stanju.

Tako se je začela njegova pot v Luki Koper. Po njej je hodil vse od leta 1976, s kratko prekinitvijo, ko je bil predstavnik Gospodarske zbornice Jugoslavije v Trstu.

V nasprotju z drugimi je imel Bruno Korelič zmožnost, da je znal okrog sebe zbrati sposobne sodelavce, prav tako pa je bil človek, ki je znal poslušati. Prevečkrat smo priče temu, da znajo ljudje samo govoriti, ne pa poslušati. Pri Brunu Koreliču ni bilo tako. Bil je zelo dober poslušalec ter se je na podlagi slišanega potem tudi odločal.

Pod njegovim vodstvom je Luka Koper doživela nesluten razcvet ter se je lahko primerjala s katerim koli drugim mediteranskim pristaniščem, bila pa je daleč najuspešnejše pristanišče na Jadranu.

Luka Koper kot tudi Bruno Korelič sta imela do leta 2005 mir pred političnim vmešavanjem v delo in razvoj Luke Koper. Bila je privatizirana po modelu Antona Ropa, ki ga je podpiral tudi Korelič in je država dobila 49 odstotkov prednostnih delnic z glasovalno pravico le pri temeljnih vprašanjih. Po zmagi tako imenovanih pomladnih strank pa so se stvari radikalno spremenile. Kot navaja Bruno Korelič v svoji knjigi »Moja pot od Bezjakov dol Luke Koper«, se je tedaj sestal z znanim odvetnikom iz Kopra, ki je bil v vodstvu stranke NSi, ki mu je dejal: »Časi so se spremenili, na oblast smo prišle pomladne stranke in tudi ti moraš to razumeti. Petnajst let ste bili pri koritu in ste si dovolj nakradli, sedaj smo na vrsti mi. Moj sin bo postal predsednik nadzornega sveta Luke, moj drugi sin mora dobiti lokacijo in stavbno pravico za postavitev obrata za predelavo odpadnih olj v biogorivo v pristanišču in jaz bom prevzel pravno zastopstvo v Luki, predvsem pri pravnem urejanju odprtih odnosov v zvezi s koncesijsko pogodbo.« Bruno Korelič tega enostavno ni prenesel, iz vodstva Luke se je raje umaknil ter odšel v pokoj, kot da bi delal tako, kot se je to od njega pričakovalo.

Tedanji politiki in vodstvu Luke Koper to ni zadostovalo. Šli so tako daleč, da mu niso želeli izplačati odpravnine, ki mu je pripadala po veljavni pogodbi, na skupščini so predlagali, da se mu ne podeli razrešnica, celo več, vložili so popolnoma neutemeljeno odškodninsko tožbo, ki je bila seveda zavrnjena. Na ta način so pač pokazali vso svojo »širino«.

Tak odnos ga je prizadel, čeprav tega ni kazal. Ko je zapuščal Luko, je le-ta imela več kot 200 milijonov likvidnih sredstev ter bila nezadolžena. Tri leta kasneje pa likvidnih sredstev ni bilo več, obstaja pa je 200-milijonski dolg.

V zasebnem življenju, kolikor ga je sploh imel, saj je živel za Luko, mu je v vseh trenutkih stala ob strani soproga Mira, s katero sta bila skupaj od študentskih dni. Skupaj sta tudi preživela tragično smrt edinca Gregorja; o njej Bruno ni govoril, v njegovih očeh pa jo je odslikavala neizmerna žalost.

Bruno Korelič je bil Istrijan. Svojo Istro je imel neizmerno rad, užival je v svojem oljčniku, prav tako pa v dolgih hribovskih pohodih. Niso mu bile neznane tudi najtežje ferate, kot tudi ne najvišji vrhovi Evrope.

Bruno Korelič zapušča bogato zapuščino profesionalnih dosežkov, a še pomembneje, zapušča spomin na človeka izjemnega značaja. Njegov pogum pri zagovarjanju svojih prepričanj, njegova ljubezen do narave ter njegov neomajni ponos na svoje korenine bodo še dolgo navdihovali vse, ki so ga poznali.