Pridejo nove generacije, nove glave, ki o preteklosti ne vedo nič, ker nočejo nič vedeti in ponavljajo stare neumnosti. Z dvignjeno glavo, z napihnjeno samozavestjo in z vsevednim obnašanjem se pač ne vodi glavnega mesta, pa tudi manj glavnega mesta ne. Sploh nobenega mesta, pa tudi vasi ne. Temu zapisu izpred 48 let ni kaj dodati. Razen, da o pomembnih stvareh spet odloča nespamet, ki pa, žal, trenutno ni omejena le na Botanični vrt.

V omenjeni kolumni je Bojan Štih oziroma Martin Casagrande Richter v Ljubljanskem dnevniku leta 1976 o Botaničnem vrtu pisal takole:

»O tem, da je treba rešiti ljubljansko cestno-prometno zadrego, pač ne more biti dvoma. Da bodo za to potrebna rušenja, ki bodo tu in tam spremenila staro podobo našega lepega in poetič­nega mesta gotike, ba­roka in secesije, je kajpak zelo jasno. Vendar pa moramo zdaj vsi pomi­sliti ne samo na to, kaj moramo storiti, marveč tudi na to, kako bomo kaj storili. Zdi se, da je to zdaj poglavitno vpraša­nje, na katerega moramo odgovoriti kot družba, kot občani (državljani), kot projektanti in kot financerji. Bridka usoda slavnega Jakopičevega Paviljona, Kozlerjevega dvorca, romantičnega Figovca, nunske cerkve in vrta za njo prelepega Tivolija itd., nam namreč dovolj jasno pove, kako nerazumno (tehnokratsko) smo se obnašali v določenih urbanističnih primerih. Brez posluha za pretek­lost in brez sposobnosti videti nekaj desetletij naprej. Naš starodavni in staroslavni botanični vrt, eden najstarejših na kon­tinentu, ni le last seda­nje generacije, marveč pripada prejšnjim in bodočim generacijam slovenskega naroda in ljudstva. Zgodovinski, sodobni in bodoči Ljub­ljani. Potemtakem ne more (ne sme) odločati o njegovi usodi samo ena generacija, in to tako, da misli zgolj na svoje koristi in potrebe in v svojem odločanju ne upošteva ne preteklosti in ne prihodnosti. Zelo lahko je namreč rušiti, podirati in tudi uniče­vati, zelo težko pa je gra­diti, oblikovati in ustvar­jati. 'Preseliti' botanični vrt nikakor ni trans­portno vprašanje, kajti vrt ni zaboj, ki ga lahko prenesemo z enega na drug kraj. Vsi vemo, da od stare Koslerjeve palače ni ostalo več kakor nekaj kamnov, čeprav so ob rušenju mirili projektanti javnost z obljubo, da bodo palačo postavili v dru­gem, celo lepšem okolju. Recimo, da ni moč spre­meniti zle usode botanič­nega vrta (kaj pa če to le ni povsem res?), a potem moramo vsi skupaj storiti nekaj pametnega. Prebi­valci našega mesta (in Slovenije) moramo spre­jeti dogovor, s katerim bo zagotovljena zdrava prihodnost našega bota­ničnega vrta. A ta dogo­vor mora imeti družbeno zakonsko osnovo in denarno-finančno pod­lago. To pa naj izvedejo v skupščini mesta Ljub­ljane. Le tako bomo imeli vsi skupaj mirno vest, da smo pametno rešili enega izmed težkih problemov ljubljanskega prometnega vozla in obvarovali pred žalost­nim koncem veliko stva­ritev naših prednikov, ki se imenuje Botanični vrt. Zdi se, da smo moralno, kulturnopolitično in znanstveno zdravi in zaradi tega tudi sposobni rešiti dragoceno izročilo preteklosti. In čez deset­letja bodo ponosni na našo, današnjo pametno odločitev.«

Vesna Arhar Štih, Ljubljana