Vedno bolj se mi zdi, da bi morala ugasniti televizor in računalnik, zapreti vse časopise in revije, da bi se vsaj za trenutek umaknila pred to umazano, nečloveško agresijo, ki seje smrt, lakoto in bolezni. In pred trpljenjem ljudi, ki razjeda vse atome mojega globokega sočutja. Vsaj za trenutek bi pozabila na nenasitne, zlobne mogočneže, ki ustvarjajo neskončno bogastvo za peščico Zemljanov ter neskončne kolonije revežev. Ubežala bi pred lažmi, ki zastrupljajo naše bivanje, ubežala bi pred ščuvanjem in razdvajanjem, ki rušita odnose. V tem kaosu, ki nas obdaja, je vedno težje ohranjati pravo orientacijo, vedno teže je ohranjati upanje, optimizem in vero v pravičnost. Toliko bolj, če gojiš tiste prave vrednote, ki se jih nekateri še spominjamo, še zlasti ob zavedanju nemoči, da bi kaj spremenili na bolje. Da je žalost še večja, živimo v času, ko je umrl veliki borec za dobro, za mir, sožitje in pomoč, papež Frančišek.
Ob vojnah, ki divjajo po svetu, in njenih groznih posledicah, ob pomanjkanju napora in interesa, da bi jih odločevalci končali, se zdijo naše notranje razmere še kar ugodne. (Janša sicer napoveduje mesarsko klanje, a upam, da samo v prispodobi.) Imamo demokracijo, no, »mlado demokracijo«, kot nekateri manjšajo njene pomanjkljivosti. Pravijo, da je treba ohraniti zaupanje v naše institucije in gotovo se s tem strinjam. Pa s tem, kar je trenutno v ospredju, da imamo pravosodje, ne »krivosodja«. In resnično upam, da sodstvo »do konca stehta vse dokaze za in proti, po principu lekarniške tehtnice«, kot je dobro ocenil Dnevnikov novinar. A sestavni del poštenega postopka je tudi nepristransko odločanje, ki ga pa stranke v postopku in javnost včasih/večkrat ne prepoznajo. Le zakaj? Morda je pri tem na mestu vprašanje, ali obstaja ob demokraciji tudi pravičnost?
Marsikdo namreč dvomi v pravičnost, ker se lahko vplivni in bogati, ki najamejo drage odvetnike, izmuznejo skozi luknje v zakonih, da potem niso kaznovani, zapirajo pa »kurje tatove«. Kdo je za to odgovoren? Poslanci, ki sprejemajo take luknjaste zakone in jih ne želijo spremeniti, za vsak slučaj, za morebitne »potrebe«? Ali (in) kriminalci ter njihovi zagovorniki, ki jih s pridom izrabljajo? Zagotovo niso krivi sodniki, ki morajo po njih soditi. Kdo pa je odgovoren, da se posamezni postopki neskončno zavlečejo? Kdo je odgovoren, da enim ne morejo vročiti vabil in jih ne privedejo na obravnave, pri drugih pa nimajo zavor? Kdo je odgovoren za zastaranja zadev in povrhu še za naše plačevanj odškodnin? Vse našteto gotovo jemlje vero in seje dvom tudi v objektivnost sojenja. Se vam zdi čudno, da se težko sprejme nedolžnost nekaznovanega, če pa prisluhi, ki so jih sodniki zavrgli, jasno pričajo o njegovem kriminalnem početju?
Ne samo za sodnike in sodstvo, tudi za druge institucije in njihove predstavnike je vedno več govora o pomenu nepristranskosti delovanje in o konfliktu interesov. Smo dopustili, da se je »patologija« razrasla z roko v roki s korupcijo? Smo v tekmi za oblast postali samo pretirano kritični do tekmecev? Nekateri analitiki že ocenjujejo, »da se antijanšizem sprevrača v janšizem v vseh možnih oblikah« in da so zagovori Golobovih privržencev na las podobni zagovorom Janševih … To neselektivno enačenje »vsi so isti« lahko morda razumem kot opozorilo za naprej, za sedanjost pa pomeni vsaj pretiravanje. Ne, niso vsi politiki isti, med motivi ter pozitivnimi Golobovimi ukrepi in destruktivnim Janševim delovanjem so velike razlike. Državljani tudi sicer težko ločimo zrno od plev, »običajno« politično dogajanje od predvolilnih manipulacij, to nam otežujejo še različne informacije. Recimo, ko beremo, da agencije ne samo merijo, ampak tudi ustvarjajo javno mnenje. Ko smo priča, da televizije ne samo poročajo in nas seznanjajo, ampak se gredo tudi politično propagando; ko vabijo politične analitike, da analizirajo konflikt interesov, a so sami v konfliktu interesov; ko vabijo in dopuščajo, da se zgražajo in pridigajo tisti, ki ima na grbi večje »grehe«, ki pa jih še zdaj ne priznajo …
Mnogi smo že siti vse naše patologije: prepirov, obtoževanj, praznih obljub in trhlih opravičevanj, medijskega neskončnega ponavljanja in seciranje istih (spornih?) dejanj vladajočih ob zanikanju ali zmanjševanju njihovih pozitivnih dosežkov … Zato se sprašujem, ali ni naša družba zrela za psihoterapijo. Da bi jo vodili psihoterapevti. Pa ne tisti samooklicani, ampak klinični psihologi ali psihiatri.
Polona Jamnik, Bled
