Moje pisanje in pobudo za ustanovitev samostojnega Centra za avtizem sem posredovala Zagovorniku načela enakosti in Varuhu človekovih pravic. Zagovornik načela enakosti je odgovoril, da je zaznal neprimernost omenjene prakse na primeru izobraževanja gluhih mladostnikov. Varuh pa je podal odgovor, da nima pristojnosti v tej zadevi, da je s problematiko seznanjen, ob tem me je napotil na pristojna ministrstva.
Situacija v zvezi z mojo kritiko in pobudo je danes le nekoliko jasnejša, saj vidim, da združevanju izobraževanja omenjenih skupin otrok nasprotuje tudi Zveza slepih in slabovidnih Slovenije, ki, kot navajate v prispevku, ocenjuje, da takšno stanje dolgoročno ni vzdržno. Omenjena neprimerna praksa je bila izpostavljena tudi ob pobudi za razglasitev 1. marca za Dan inkluzije 28. 2. 2025 v državnem zboru.
Sama še kako podpiram prizadevanja za večjo vključenost otrok s posebnimi potrebami v običajne šole, vrtce in zaposlovanje v običajnem delovnem okolju. Kako težko nam gre to od rok, smo videli v prispevkih medijev ob nedavnem dnevu Downovega sindroma. Vemo pa tudi, da bo vedno obstajala določena skupina otrok in mladostnikov, ki tega ne bodo zmogli (število otrok z več motnjami se povečuje).
Narava primanjkljajev nekaterih otrok je tako zapletena in kompleksna, da nekateri potrebujejo zelo specifične prostorske in druge prilagoditve, specialne metode poučevanja in učitelje. Za neprimerne obstoječe prakse ni prostor dnevni časopis, saj zahtevajo resno strokovno razpravo. Kot družba smo dolžni poskrbeti tudi za najranljivejše otroke. Nazoren primer za kakovostno bivanje otrok z avtizmom in drugimi razvojnimi motnjami je Center za avtizem Osijek. Odločilno vlogo pri ustanavljanju Centra so imeli starši in nevladne organizacije. Tudi pri nas deluje Zveza nevladnih organizacij – Zveza za avtizem Slovenije, ki združuje enajst nevladnih organizacij. Pomembno bi bilo ob tej razpravi slišati tudi njihovo mnenje.
Starejši (ne starostniki ali stari) z leti postajamo ne le modrejši, temveč tudi odločnejši. Zato menim, da je zdaj ob znani problematiki glede avtizma in izgradnji novega Centra IRIS pravi čas, da postavimo pot primerne, strokovne obravnave za prihodnje generacije. Center za avtizem vidim ne le kot šolo, temveč kot strokovno središče za obravnave oseb z avtizmom od zgodnje obravnave do odraslosti, kjer se bosta oblikovala primerna doktrina in praksa.
Torej, glede na postavljeni vprašalni stavek v naslovu prispevka je moj odgovor da.
dr. Bojana Globačnik, Ljubljana
