Ukrajina sama ne more poraziti Rusije, na njene sposobnosti in zmogljivosti, da izvaja ofenzive ali se vsaj učinkovito brani, pa v veliki meri vplivajo zunanji dejavniki oziroma politična dinamika v državah zaveznicah, od koder prihajajo vojaška in vsa druga pomoč ter omejitve pri njeni uporabi. Najbolj seveda v Združenih državah, kot je jasno videti sedaj, ko v Kijevu s skoraj večjo bojaznijo pogledujejo proti bodoči Beli hiši kot proti Kremlju. Recept za odpravo teh obrambnih nestanovitnosti in za zagotovitev dolgoročne stabilnosti je za Ukrajino na dlani. Treba je v Nato. To je prva in zares pomembna točka načrta za zmago, ki ga je predstavil Zelenski.
Natov znameniti peti člen, po katerem je napad na eno članico napad na vse in torej predvideva kolektivno obrambo napadene države, je bil aktiviran le enkrat, po terorističnih napadih na Združene države, in je v praksi precej nepreizkušen. A ta člen je srce zavezništva. Če naj Nato obstaja in obstane, bi moralo biti spoštovanje petega člena popolno, neodvisno od trenutne politike in vladajoče garniture v kakšni državi. Precej bolj trdna zaveza kot budimpeštanski memorandum, denimo. In zato Zelenski razume članstvo v Natu, začenši z vabilom vanj, kot edino pot do resničnega trajnega zadrževanja Rusije in do poroštva ukrajinski državnosti. Nato poskuša pritegniti zraven in to ne samo v obliki neoprijemljive obljube nepovratnega procesa o približevanju, kakršnega so se glede Evropske unije skozi nekaj desetletij naposlušali na Balkanu.
Pomisleki zahoda, kaj vse to lahko pomeni, niso na prvem mestu za razsuto državo, ki se lahko znajde na robu obstoja in ki je v skoraj treh letih vojne žrtvovala ogromno. Se jih pa zaveda in zato rožljanje Moskve z jedrskim orožjem v Kijevu razlagajo kot že videno blefiranje, prebrano ob prejšnjih prestopanjih navideznih rdečih linij Moskve. Vprašanje pa je, ali bo kdo tvegal, da tokrat nimajo prav. Odgovor bo dala prihodnost ukrajinskega vstopanja v Nato in precej verjetno je, da ne bo šla po željah Zelenskega, ne glede na razplet ameriških volitev. Prej lahko postane pogajalski žeton, ko se bo enkrat le sedlo za mizo.
In v tem je skrita tudi usoda načrta za zmago. Vse ostalo, kar je v njem zapisano, je namreč dobro znano in v primerjavi z včlanjevanjem v Nato drugotnega pomena. Kopičenje silovitih orožarskih in drugih zmogljivosti na ukrajinskih tleh je že dolgo časa občutljivo ne samo zaradi pomisleka o izzivanju Rusije, četudi so tudi na zahodu lastne postavljene meje prestopali vedno znova, ampak zaradi prešibkih vojaških kapacitet številnih zahodnih držav, ki jih je začela razgaljati ukrajinska vojna. Morda bi takšne okrepitve res spremenile dinamiko vojne, a niti politične volje zanje ni, saj načrt za zmago prihaja v obdobju, ko se je začela kvečjemu zmanjševati. Kar zadeva koriščenje naravnih bogastev, bodo po vojni tako ali tako v prvi vrsti stale korporacije iz držav, ki so dale največ pomoči in posojil, potem pa je načrta skoraj že konec, če odštejemo njegov neznani skriti del, ki pa bo prej ko slej tudi moral postati javen.
