Če bi bila kriza zdravstva, ne bi bilo denimo tako nizke mortalitete novorojencev, tako dolge povprečne življenjske dobe, uvajanja novih načinov diagnostike in zdravljenja, števila transplantacij in še marsičesa. Torej ni krize zdravstva, ampak je kriza vodenja.
Poleg krize vodenja pa je glavni razlog za nakopičene težave po mojem mnenju zastarel zavarovalniški sistem, ki ne more slediti potrebam, željam in tudi zahtevam zdravih in pacientov. Naj za primer navedem programe za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki (svit), na dojki (dora) in materničnem vratu (zora), s katerimi odkrijemo veliko predrakavih in rakavih bolezni, ki zahtevajo hitro ukrepanje. In ni javnega zdravstvenega sistema, ki bi v razumnem času lahko »obdelala« vseh teh bolnikov, ker nima dovolj ne kadrovskih, ne prostorskih in ne materialnih kapacitet.
Naslednji razlog za razmere je pomanjkanje medicinskega kadra na vseh ravneh, od DSO do zdravstvenih domov in bolnišnic. Za pomanjkanje pa je več vzrokov. Ali je premajhen interes za delo v zdravstvu, ali pa so slabi pogoji za delo, in samo slepimo se, da ni na prvem mestu boljše plačilo dela.
Če bi bila razlaga za razmere v zdravstvu tako preprosta, kot nekateri trdijo, da je to dvojno delo (popularno, slabšalno in žaljivo imenovano dvoživkarstvo), in to seveda izključno zdravnikov, bi bila rešitev zelo enostavna. Ukinimo ali kar prepovejmo ga, kar je že predlog. In kaj potem? Upam staviti, kaj bo posledica. Takrat bo pa prepozno. Posledica bo, da bo večina pacientov »navalila« na javne zavode.
Je pa med najnovejšimi predlaganimi rešitvami kar nekaj takih, ki jih jaz zagovarjam že vsaj petdeset let in tako sem tudi delal. En tak predlog, ki pa ni nobena novost, je, da mora javni uslužbenec v svojem zavodu narediti toliko, kot je treba, vključno s sodelovanjem pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva ali vsaj stalne pripravljenosti, vendar je vsaj v bolnišnicah delo, ki ga dobro poznam, tako raznoliko, da ga ni mogoče preprosto meriti. Zato je marsikje poleg plačila za delo tudi pavšalni dodatek za dežurstva, ambulantno delo, stalno pripravljenost, mentorsko, raziskovalno in pedagoško delo itd.
Na osnovi lastnih izkušenj trdim, da je dopolnilno delo zdravnikov rešitev in ne problem, ker bi se sicer čakalne dobe še bolj podaljšale in bi bila dostopnost do zdravnika še težja. Omenil sem že v prejšnjih prispevkih moje delo v ZD Kočevje, kar je predstavljalo veliko korist za paciente, ki bi se sicer morali voziti v Novo mesto ali Ljubljano. Zato bi bilo po mojih izkušnjah celo smiselno, da bi zdravniki iz bolnišnic občasno delali v osnovnem zdravstvu ali specialističnih ambulantah izven matičnih ustanov in obratno, kar se sicer v manjši meri tudi že dogaja. Morda sem bil kdaj tudi preutrujen in storil tudi kako napako, nisem pa izbiral »lahkih« bolnikov, »težke« pa pošiljal drugam zato, da bi prelagal odgovornost na druge, ampak zato, ker ni bilo možnosti, da bi poskrbel tudi za težje bolnike.
Torej tako dopolnilno ali dodatno delo, kamor hodijo specialisti delat občasno ali pa redno, predstavlja korist tako za paciente kot ustanove. V mojem primeru je bila to pulmološka in kardiološka dejavnost. In občasno sem delal tudi pri čistih zasebnikih. In prav je, da bolnik pride do zdravnika v najkrajšem možnem času ter po možnosti čim bližje domu. Očitki, da se namerno preusmerjajo pacienti iz javnih zavodov v zasebne, so povsem deplasirani. Morda to velja za nekatere specialnosti, nikakor pa tega ni mogoče posploševati. Je pa problem, da javne ustanove ne morejo zagotavljati toliko uslug, ker potrebe prekašajo možnosti. Nesprejemljive prakse pa so stvar odnosa med delojemalcem in delodajalcem ter seveda plačnika, ki je pri nas le eden.
Vodilni točno vedo, koliko je neki posameznik »vreden« in koliko je »dodana« vrednost njegovega dela. Kaj pa dela javni uslužbenec po tem, ko izpolni vse obveznosti v lastni ustanovi? Lahko dela to, kar zna in hoče, ali pa nič in tudi takih je kar nekaj, kar je velika škoda.
Če že moramo na referendumih o čem odločati, bi bil to referendum o prihodnosti zdravstva in ne o tem, kar je trenutno aktualno.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
