Generalni sekretar Nata je včeraj predstavil letno poročilo o dosežkih zavezništva v lanskem letu. Čtivo ne bi bilo nič posebnega, če Nato ne bi bil soočen z grožnjami od zunaj in znotraj. Kazalo bi na to, da se je najmočnejšemu obrambnemu zavezništvu v času vojne uspelo v povprečju konsolidirati tako glede preventivnega načrtovanja kot tudi izdatkov za obrambne namene. Ne le da je denarja za obrambo veliko, še več ga bo. Vsaj pri tistih državah članicah, ki razumejo, v kakšni godlji je Evropa.
S spominom na večletno zagato pri pozivanju Evropejcev, naj izboljšajo svojo obrambno industrijo, in njihovimi zdajšnjimi prizadevanji, da to dejansko storijo, je Stoltenberg pokazal na vse težave pri razumevanju obrambe, izdatkov zanje in proizvodnje orožja v preteklih letih. Varnost se jemlje za skorajda samoumevno, dokler obstaja. Ko je ni oziroma se percepcija ogroženosti poveča, pa tudi finančnim ministrom ob omejenih zmožnostih proračunov ni več treba zvijati rok, da se državne malhe počasi razvežejo. Stoltenberg je šel še korak dlje in možnost ukrajinske zmage povezal prav z razvezanim državnim mošnjičkom, ki mora spodbujati nefragmentirano evropsko obrambno industrijo in večja skupna naročila.
Z rastjo evropske obrambne industrije raste možnost ukrajinske zmage. Geslo dneva je postalo: Z ekonomijo obsega orožarske proizvodnje nad Putina. V percepciji prebivalstva, kjer so na vrhu groženj osebni varnosti pandemijo in ekonomsko krizo zdaj zamenjali visoki življenjski stroški, grožnja vojne na njihovih tleh pa ostaja zmerna, bo treba Stoltenbergovo logiko dobro razložiti, da ne bo naletela na upor. Slovenija s svojo močno mirovniško držo, ki se je glede na javnomnenjske rezultate znašla na prelomu kritičnosti do Nata, bo posebno velik izziv.
Tako kot bi bilo dobro več denarja za socialo, zdravstvo ali sodstvo, je dobrodošlo tudi več denarja za obrambo. Zunanja grožnja zavezništvu namreč tudi tretjo leto zapored ostaja Rusija. Pri tem se kaj hitro ne bo nič spremenilo, pa naj še papež kot moralna avtoriteta tako nespretno opozarja na visoki krvni davek vojne, da bi Ukrajino hotel kar zvleči za pogajalsko mizo ter v njenem imenu zavihteti belo zastavo. Vsi kazalniki vojne vsaj naslednje mesece, morda tudi dlje, žal kažejo na njeno nadaljevanje.
Čeprav Ukrajina poziva mednarodno skupnost, naj ne sprejmejo rezultata farsičnih predsedniških volitev v Rusiji, je tudi tretje leto od začetka vojne jasno, da mednarodna skupnost ni samo zahod. Z novim starim ruskim predsednikom – nelegitimnim – se bosta brez težav sprijaznila globalni jug in vzhod, kjer Rusija ohranja razmeroma široko prijateljsko bazo med državami s podobnim nedemokratičnim pedigrejem. Prej ali slej se bodo sprijaznile tudi države zahoda, ker bo kremeljski vožd nekje med svojim 25. in 31. letom vladanja morda tisti sogovornik, s katerim se bo sklepal mirovni dogovor za Ukrajino in posledično tudi nova varnostna ureditev v Evropi. Seveda za zdaj nič ne kaže, da si bo Putin glede svojih imperialnih fantazij premislil. Da se pripravlja na dolgo vojno, kaže tudi to, da že sedanji generaciji najstnikov z novimi učbeniki vceplja, naj se pripravijo za boj v Ukrajini. Šolski kurikulum sledi spremenjeni vojni industriji, novi ruski samozavesti na bojišču in predsednikovi nonšalantnosti. Ruske (ne)volitve so le uvertura v še eno vseevropsko leto epohalnih sprememb. Negotov razplet ameriškega volilnega dvoboja dviguje nevarnost, da bo zavezništvo kljub zapriseženi ameriški zavezanosti Natu doživljalo napad tudi od znotraj, če se v Belo hišo spet vseli »najboljši zet«. Takrat ne bo napačno, če bo Evropa brez zanemarjanja drugih ključnih državnih podsistemov premogla močnejšo obrambno industrijo.
