Sodnik, ki je širšo javnost nase opozoril na odmevnem sojenju Milku Noviču, bi glede na dostopne informacije zaradi šibkega psihofizičnega stanja, zaradi katerega je pred odhodom iz sodniških vrst nazadnje služboval zgolj po polovičnem delovnem času, bržkone že pred leti potreboval predvsem pomoč.
Toda imel je to srečo ali smolo, da mu je na mizo padel kazenski spis zoper Noviča, nekdanjega županskega kandidata SDS, obtoženega umora. Zagoneten in kompleksen primer je že kmalu po Novičevi aretaciji dobil politično konotacijo, saj so se v SDS jasno postavili na stran obtoženega, med ponovljenim sojenjem, ki ga je kot predsednik senata vodil Radonjić, pa je dobil nove razsežnosti. Zaradi škandaloznega vodenja postopka, ki je šlo zelo očitno na roko obrambi (in zaradi katerega je višje sodišče njegovo oprostilno sodbo gladko razveljavilo), in razglasitve sodbe, v kateri je Radonjić pripovedoval o fantomskih pritiskih, ki jih je doživljal, ga je SDS dokončno posvojila za svojega viteza križarja v totalni vojni proti »krivosodju«, ga prek lastnih medijev in svojih ljudi na RTV Slovenija potisnila pod žaromete in kasneje poskrbela tudi za njegovo eksistenco. Ko je Radonjić (nazadnje prostovoljno) zapustil sodniške vrste, mu je tedanja Janševa vlada našla posel na kulturnem ministrstvu in finančni upravi, po zamenjavi oblasti pa so ga kot strokovnega sodelavca angažirali v poslanski skupini slovenskih demokratov.
SDS je za Radonjića skratka poskrbela natančno tako, kot naj bi to počeli globoka država in zloglasna ljubljanska soseska, pred katerima nas ista SDS tako zelo svari in brani.
Po odhodu iz sodstva Radonjić še vedno obiskuje sodišča, le da najpogosteje v vlogi obtoženega. Pretekli teden je bil na prvi stopnji obsojen zaradi razžalitve in obrekovanja, vsaj še en sodni postopek pa poteka v Mariboru, kjer obravnavajo sum krive ovadbe, ki jo je Radonjić leta 2018 podal zaradi domnevne podkupljivosti ljubljanskih višjih sodnikov (govoril je o muslimansko-albanski zaroti in tarifi 5000 evrov za oprostilno sodbo), njegovi očitki pa so se izkazali ne le za neresnične, ampak povsem izmišljene.
Najbolj skrb vzbujajoč pa je kazenski postopek zaradi krivičnega sojenja, v katerem je celjsko tožilstvo vložilo obtožni predlog zaradi izrazito spornih Radonjićevih ravnanj na že omenjenem sojenju Milku Noviču. Na številne napake so ob razveljavitvi sodbe opozorili že na višjem sodišču v Ljubljani, celjsko tožilstvo pa je očitno pritrdilo naznaniteljema (vdovi umorjenega Janka Jamnika in njenemu odvetniku Mihi Kuniču), da ni šlo zgolj za napake, temveč zavestno in naklepno krivično sojenje, ki je po kazenskem zakoniku kaznivo.
Tako se lahko zgodi celo, da bo nekdanji sodnik, s pomočjo katerega SDS iz povsem egoističnih vzgibov zaradi lastnih sodnih postopkov napada sodstvo, prvi, ki bo obsojen zaradi krivičnega sojenja.
Vsaj približno razumni in iskreni bi si ob tem vzeli nekaj časa za globok vdih in premislek, ali križarska vojna proti pravosodju in zloraba nesrečnega Radonjića za ta namen vendarle nista šli predaleč. Za sprevrženi in manipulativni um pa bi to bila najbrž le še zadnja potrditev vsesplošne zarote.
