Uvesti celovit sistem progresivne obdavčitve premoženja z namenom dolgoročnega financiranja socialnih in razvojnih politik države in lokalnih skupnosti. To je ena obljub aktualne vlade, zapisanih v koalicijski pogodbi. »Na dolgi rok bomo uredili pravičen, pošten in enostaven davek na nepremičnine.« To je druga obljuba. Prvi polčas vlade premierja Roberta Goloba je minil. Najzahtevnejše in kočljive reforme, kar davčna je, se praviloma izvajajo v prvih polovicah mandatov vladajočih garnitur. Zato se vsiljuje vprašanje, ali bo vlada dane obljube prelomila.
Pred dnevi obelodanjenim spremembam davčnega področja ne moremo reči reforma. Kot takšnih jih ne opredeljujejo niti na finančnem ministrstvu, kjer pravijo, da so predvideni ukrepi le prvi korak na stopnišču. Sveženj predstavljenih aktov zbuja vtis, da želi vlada tik pred evropskimi volitvami ugajati. Davčnih sprememb se je zaenkrat dotaknila po vrhu. Če se nečesa dotakneš le po vrhu, so uspehi neznatni. Za pripravo korenitejših sprememb – razbremenitev dela za širšo populacijo in obdavčitev nepremičnin ter premoženja – si je vlada vzela čas do konca leta.
Da je delo v Sloveniji preveč, premoženje pa premalo obdavčeno, je večkrat opozorila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Od povprečne bruto plače so delojemalci brez otrok v Sloveniji na svoje transakcijske račune lani prejeli 65,8-odstotni znesek obračunanih plač, medtem ko je povprečje v državah članicah OECD 75,1 odstotka. Z obdavčitvijo nepremičnin se v Sloveniji zbere 0,6 odstotka BDP davkov, kar je trikrat manj od povprečja držav OECD.
V intervjuju za Dnevnikov Objektiv je predsednik fiskalnega sveta in profesor na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti dr. Davorin Kračun nedavno izjavil, da obstaja manevrski prostor pri obdavčitvi premoženja, najbolj realno pa vidi obdavčitev nepremičnin, ki jo teorija zagovarja, pri čemer bi moralo biti prvo stanovanje do določene vrednosti iz obdavčitve izvzeto. V to smer gredo vladni načrti. To pomeni, da bi bilo obdavčenih kakšnih 20, 30 odstotkov najpremožnejših. Ti vlagajo največ v nepremičnine in vrednostne papirje na Ljubljanski borzi, kjer je povprečna letna donosnost za nekaj odstotnih točk višja od obrestih mer na depozite, v katere svoje prihranke vlagajo manj premožni.
Četudi bo zakonodaja, na podlagi katere bi obdavčevali nepremičnine in premoženje, pripravljena tankovestno, z vsemi izračuni, kako bo to vplivalo na narodno gospodarstvo, so možnosti za njeno implementacijo v drugem polčasu aktualne vlade pičle. Ko bo vlada s predvidenimi spremembami soočila množice ljudi in morda pri večini dobila oporišče za sklepno dejanje, bi se nazadnje lahko odpravili na referendum ali pa bo ustavno sodišče, kot je to storilo že pred desetletjem, zakon o nepremičninskem/premoženjskem davku razveljavilo.
Ena od možnosti, potem ko je bila v zadnjem času že uvedena kopica novih davkov, s katero bi se davčni prihodki lahko znatno povečali, je učinkovitejša obdavčitev tujih podjetij, ki se s transfernimi cenami izogibajo plačevanju davkov in jih plačujejo tam, kjer jim je to najbolj po godu. Druga je večja učinkovitost pri pobiranju utajenih davkov. Za zmanjševanje sive ekonomije, ki se meri v milijardah evrov, bi bilo treba spremeniti stališča številnih, ki davkarijo prinašajo okoli, do plačevanja davkov. To pa je dolgotrajen proces. Začeti bi se moral že pri mlajši populaciji – v redne vsebine osnovnošolskega izobraževanja bi bilo treba vključiti izobraževanje o davkih. Otroke bi bilo treba seznaniti o tem, kaj se s pobranimi davki financira: šole, ki jih obiskujejo, zdravnike, ki jim, ko zbolijo, pomagajo, policijo, ki jih varuje ob podobnih grožnjah, kot so jih vznemirjale in ponekod ohromile pouk nedolgo tega … In seveda, k večji davčni morali bi prispeval tudi manj potraten državni aparat.
