Če je kdo talec, so to stanovalci Masarykove 24–26, ujeti sredi državnega gradbišča. Pristojni, vključno s predsednikom vlade, bi jih izbrisali iz enačbe poštene obravnave in jih mentalno vrgli čez ramo, nekam na dno gradbene jame, od koder se ne bi slišalo njihovih utemeljenih pritožb.
Desetletja so jih ignorirala vodstva UKC Maribor, kjer so še kako dobro vedeli, da je v prostorskem načrtu prostor namenjen zdravstveni dejavnosti. Odmislil jih je prebrisani projektant nove onkologije, ki je sedemnadstropno stolpnico povsem legalno in zakonito vrisal tik ob staro stanovanjsko poslopje. Objekt je pač uradno predviden za rušenje in zato ga na papirju ni več. Enako prebrisano so na ministrstvu za zdravje v investicijski dokumentaciji za gradnjo onkologije odmislili stroške odkupa stanovanj in rušenja bloka. Ko so stanovalci lani skušali pospešiti odkup, so bili v Ljubljani soočeni z molkom. Odnos države je v četrtek brezhibno uprizoril premier. Brezbrižno se je sprehodil mimo njihovih oken, stanovalcem ni namenil niti pogleda, nakar jih je izenačil z ugrabitelji.
Vodja urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu medtem daje vtis, da uživa v izživljanju nad usodami teh ljudi. Njegov odnos razkrije odgovor na novinarsko vprašanje Večera, ali bi država sploh odkupila njihova stanovanja, če se ne bi pritožili na gradbeno dovoljenje. »Če se ne bi pritožili, bi mi že gradili,« je dejal. In preživel na položaju.
Pliberšek se slika kot varuh zakonitosti. Kot tisti skopuški uradnik, ki mimo predpisov ne bo porabil niti centa davkoplačevalskega denarja. Ker njemu se ne bo zgodila Litijska! Cenitvi prodajalcev je nasprotoval ne z eno, temveč s tremi cenitvami, s katerimi hoče stanovalce prisiliti v zanje nepošten posel. Eni izmed stanovalk je ponudil 1398 evrov za kvadratni meter. Drugemu stanovalcu je v zameno ponudil plesnivo nadomestno stanovanje z uničenim parketom in inštalacijami. Boljše ponudbe ne bo, vztraja Pliberšek. Z Golobovim blagoslovom.
Pritožniki kakopak niso brezobzirni špekulanti, pri katerih vlada v drugih poslih brezskrbno odkupuje ljubljanske in primorske nepremičnine po večmilijonsko napihnjenih cenah. Stanovalci Masarykove so talci države. Ker je njihov dom predvidela za rušenje, stanovanj niso mogli prodati na trgu, obsežna vlaganja so postala neracionalna. Država jih izganja iz njihovih domov. Golobovi bi jih najraje vrgli na cesto, če jim mediji ne bi gledali pod prste.
Opazovalcu se še bolj obrača želodec, ko upošteva širšo sliko vodenja naložb v zdravstveno infrastrukturo. Pliberšek je trmasto vztrajal pri nadaljevanju prenove glavne stavbe UKC Ljubljana, čeprav je prejel nič koliko strokovnih opozoril, da je treba prenovo ustaviti in stavbo najprej potresno ojačati. Ko je nazadnje popustil moči argumentov, je prostodušno dejal, da nima težav z rušenjem tistega, kar je bilo že zgrajeno.
Pliberšek in Golob tudi nimata težav s tem, da se infrastrukturni projekti v mariborskem in ljubljanskem UKC nenormalno dražijo. Da se podpisujejo večmilijonski aneksi drug za drugim in da bodo gradbeniki lahko zaračunali milijonske dodatne stroške zaradi zamud. Zneski bodo večkratno presegali razliko do pravičnih odkupnih cen za stanovanja na Masarykovi. »Jaz teh izračunov nimam in se s tem ne obremenjujem,« pravi Pliberšek.
Za bruhat.
