Z včerajšnjim imenovanjem nove zdravstvene ministrice je premier Robert Golob rešil svoj najbolj akuten kadrovski problem. Še trije ga čakajo. V javnosti so že zakrožila imena pretendentov, ki bi utegnili prevzeti kmetijsko, prostorsko in ministrstvo za javno upravo. Vsi ti ljudje, ki bodo nemara postali novi ministri, imajo eno skupno značilnost: gre za bolj ali manj izpostavljene kadre nekdanje Liste Marjana Šarca. Toda vrnitev (skoraj) odsluženih nekdanjih ministrov in državnih sekretarjev se ni šele začela; dogaja se, vse odkar je odstopila prva ministrica Gibanja Svoboda, in se v tej vroči politični jeseni, kot vse kaže, zgolj še krepi.
Premier Golob po odstopu Tatjane Bobnar vodenja notranjega ministrstva ni zaupal svojemu človeku, pač pa ga je prepustil nekdanjemu ministru, ki ga je izbral bivši premier. Kakšen prekaljen politični maček tega niti v sanjah ne bi naredil. Prizadeval bi si, da (vsaj) nad dvema ključnima resorjema za vsako ceno ohrani nadzor: nad finančnim in notranjim ministrstvom. Premier mora preko svojih ljudi ves čas obvladovati tok javnega denarja in – informacije ter represivni aparat. Robert Golob pa je slednje prepustil nadzoru Šarčevega človeka (Marjan Šarec medtem že od sestave vlade naprej obvladuje obrambni resor, vključno z vojsko). Pri ljudeh, ki so imeli še tik pred volitvami, torej še pred poldrugim letom, povsem parcialne politične ambicije, bi veljalo biti previden. Marjan Šarec se svojim nikoli ni odpovedal, nasprotno. Po volitvah je zgolj sprejel oportuno odločitev in se skupaj s svojo stranko pridružil zmagovalcem. Na izbiro je imel to ali pa politično pozabo. Nadaljnji razvoj dogodkov priča, da se mu je odločitev obrestovala in ga politično okrepila: vseh pet resorjev, kjer se je menjava ministra že zgodila ali pa se bo zgodila vsak čas, je po volitvah s svojimi kadri obvladoval Robert Golob, zdaj pa je povsem mogoče, da bo vsaj štiri od teh prepustil kadrom iz miljeja nekdanje LMŠ. Če se bo to res zgodilo, bo največja vladna stranka s svojimi ljudmi brez predhodnega političnega predznaka obvladovala le še šest od skupno 19 ministrstev. Marjanu Šarcu in njegovim svetovalcem je vsekakor treba zaploskati. Nikakor pa jim to ne bi uspelo brez podpore ključnih ljudi znotraj Gibanja Svoboda.
To lahko priča o dvojem: prvič, da ima Gibanje Svoboda kot vse nove stranke kritično plitek kadrovski bazen. Ki pa, drugič, vendarle ni tako plitek, če sprejmemo tezo, da so vse nove stranke zgolj takšne ali drugačne transformacije in modifikacije nekdanje LDS. V tem pogledu je recikliranje vedno istih novih-starih obrazov, občasno vračanje ministrov zdaj pod eno, zdaj pod drugo vlado pravzaprav razumljivo in logično. Slovenija je majhen prostor z omejenim številom političnih akterjev. A ne glede na to je Slovenija najprej in predvsem demokratična država, v kateri je volja ljudstva absolutna maksima. Ha, tukaj je kleč!
Poigrajmo se s številkami: Gibanje Svoboda je na svojem triumfalnem volilnem pohodu in z obljubami o novi politiki prepričalo več kot 410.000 Slovenk in Slovencev. Nekdanjemu premierju Marjanu Šarcu, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah prav tako nabiral ljudske glasove, jih ni uspelo prepričati niti 45.000. Ljudje so vedeli, kaj njegova ekipa ponuja, in so to nesporno zavrnili. Na volilnem lističu je njegovo stranko obkrožilo desetkrat manj volilcev kot Golobovo, ne dovolj, da bi prestopila parlamentarni prag. Čeprav stranka ni dobila ljudskega mandata, pa zadnje leto dni preko svojih kadrov, ki niti slučajno niso kakšni politični anonimneži, prevzema ključne vzvode izvršilne oblasti v državi. O tem naj razmišlja izvoljeni parlamentarni glasovalni aparat, ko bo kaj kmalu potrjeval nove tri ministre.
