Potencial je še velik, a rast je hitra. K povečanju deleža naj bi prispevala tudi gradnja velikih sončnih elektrarn (na degradiranih območjih) in dostop do skupnostnih sončnih elektrarn za tista gospodinjstva, ki nimajo možnosti postavitve lastnih sončnih elektrarn. Lani je Slovenija že presegla mejo 1000 megavatov (MW) postavljenih sončnih elektrarn. Ambiciozni cilj do leta 2030 predvideva približno 3500 MW. Letos pa bo tudi proizvodnja električne energije iz sonca presegla eno teravatno uro.
Zelo drugače je na področju izkoriščanja vetra. V državi imamo vsega skupaj tri vetrne elektrarne s skupno močjo dobrih 2,5 MW, gradi se četrta, prav tako manjša. Na okoljskem ministrstvu izpostavljajo cilj 150 megavatov instalirane moči vetrnih elektrarn, kar je od 30 do 50 vetrnic. Lani je delež električne energije, proizvedene z vetrnimi elektrarnami, v celotni strukturi predstavljal pičlih 0,06 odstotka, proizvodnja pa je znašala 6700 megavatnih ur, kar nas v EU uvršča na rep.
Prva in za zdaj edina velika vetrna elektrarna v divaški občini je bila, z nemalo zapleti, postavljena pred več kot desetletjem. Nobeden od kasneje začetih postopkov državnega prostorskega načrtovanja za polja vetrnih elektrarn se do danes še ni uspešno končal, čeprav se vlečejo že leta. In marsikateri se verjetno tudi ne bo. Tako velik odpor lokalnega prebivalstva gre v veliki meri povezati s še zdaleč ne dovolj vključevalnim in transparentnim pristopom že od najzgodnejših faz projektov naprej, zaradi česar so v lokalnih skupnostih dobili vtis, da se jim projekti vsiljujejo od zgoraj navzdol ne glede na siceršnje razvojne strategije. Na takšen način družbenega dogovora, ki temelji na dialogu, odgovornosti investitorjev in sprejemljivosti umeščanja v prostor, pač ni mogoče doseči.
Konflikt je povezan tudi z zaskrbljenostjo glede morebitnih negativnih vplivov vetrnic na zdravje na račun nizkofrekvenčnega in infrahrupa, za kar mejne vrednosti niso določene, niti predpisane. Gradnja vetrnih elektrarn doslej tudi ni bila zastavljena na način, da bi lokalno prebivalstvo od tega imelo kakršno koli korist. Šele letos sprejeta uredba je predvidela enkratno nadomestilo občinam (200.000 evrov za megavat), ki bi vetrnice vendarle podprle.
Prvi pogoj za kakršno koli (ne)umeščanje vetrnic pa bi seveda moral biti vetrni potencial ob upoštevanju vseh okoljskih omejitev, a so investitorji nemalokrat silili na območja z veliko naravovarstveno vrednostjo. Analizo optimalnih območij za uvajanje velikih (nad 10 MW) obnovljivih virov energije (OVE) za proizvodnjo električne energije, ki naj bi prinesla nekoliko več jasnosti, smo vendarle dobili. Ugotovitev analize je, da območij brez tveganja, ki bi bila primerna za velike projekte OVE, ni. Je pa analiza začrtala nekaj potencialnih območij z nižjim in nekoliko višjim tveganjem. Akcijski načrt, ki bo na tej podlagi opredelil prednostna območja umeščanja vetrne energije, bo šele sledil.
Zaradi omenjenih pomanjkljivosti je bila škoda torej že storjena in bolj ali manj upravičen dvom zasejan. A jasne strategije na tem področju kljub temu in kljub nujnosti trajnostnega energetskega prehoda očitno še vedno ni. Kako naj sicer razumemo opazko župana ilirskobistriške občine, da so za najnovejšo pobudo za državni prostorski načrt za vetrno polje izvedeli šele, ko je ministrstvo v občini rezerviralo dvorano za njegovo javno predstavitev (!). Naravnost neverjetno, da se tako investitorji kot birokrati na ministrstvih po vseh teh letih še vedno skušajo igrati skrivalnice.
