Osupljivo težko si je predstavljati bolečino deklice ob zapovedanih rednih stikih z njenim biološkim očetom, ki se je znašel za zapahi, ker jo je večkrat spolno zlorabil. Potem ko sta se ustrezna vzgoja in skrb zanjo zalomili še dekličini biološki mami, sta ubogega otroka pod okrilje vzela ljubeča rejnika. Čeprav so si ustvarili prijetno skupno življenje, rejnika že lep čas pristojne opozarjata na to, da se deklica še vedno hudo boji svojega biološkega očeta. Ko jo ta ob snidenju, ki je sicer pod nadzorom, poskuša objeti, deklica vselej otrpne. Njena stiska se konča z večdnevnim glavobolom …
Skorajda neverjetna so tudi redna srečanja mame in očeta s svojimi otroki, ki so jima bili odvzeti zaradi zanemarjanja. Čeprav so genski testi obeh staršev pokazali na motnjo v duševnem razvoju in je oče zaradi fizičnega nasilja nad mamo pristal v zaporu, se morajo otroci, za katere sedaj z vso ljubeznijo skrbi več rejniških družin, vseeno redno sestajati z njima …
Rejniki imajo iz leta v leto zahtevnejšo nalogo, saj prihajajo danes v rejništvo precej drugačni otroci kot nekoč. Mnogi med njimi v svoj novi dom s seboj prinesejo težak nahrbtnik stisk in izzivov. Marsikateri otrok že samo zaradi prehoda iz ene v drugo družino doživlja travmo, ob tej pa je še dodatno obremenjen s svojimi negativnimi izkušnjami iz matične družine. Poleg neizmerne ljubezni in topline potrebujejo ti otroci tudi ogromno potrpljenja, terapije in raznorazne pomoči.
Število rejniških družin v naši državi zastrašujoče upada že skoraj dvajset let, kljub temu pa rejniki ob svojih opozorilih, da je treba otroke obravnavati precej bolj individualno, saj je vsak primer zgodba zase, še vedno naletijo na gluha ušesa pristojnega ministrstva. Mnogi zaman hrepenijo po ustreznejšem in bolj človeškem sodelovanju centrov za socialno delo in sodišč, ki se za dostojno življenje rejencev borijo po črkah togega rejniškega sistema, ki ni vselej v interesu otroka.
Tudi zato v Rejniškem društvu Slovenije že leta glasno opozarjajo na neprimerno definicijo rejniške družine. Ta je bila denimo v šolskem učbeniku četrtošolcem pred leti predstavljena kot »družina, ki za plačilo vzame v oskrbo tujega otroka«. V kasnejši izdaji omenjenega čtiva je bilo to sicer popravljeno, a kaj, ko v marsikateri šoli po državi še vedno uporabljajo stare učbenike. Mnogi še danes mislijo, da se ljudje za rejništvo odločajo zaradi denarja, ker se o rejništvu najpogosteje govori v povezavi s kakšnimi neprijetnostmi, so nekateri celo prepričani, da rejniki otroke le izkoriščajo in zlorabljajo.
Še nekaj je: rejniki si že vrsto let prizadevajo tudi za spremembo poimenovanja rejništva z ustreznejšo besedo. Izrazi rejnik, rejenec, reja in rejništvo so namreč že zdavnaj postali zastareli in nezdružljivi z vsebino, ki se izvaja v okviru te posebne oblike vzgoje in varstva otrok. Številni otroci so imeli in še vedno imajo, kljub iskreno ljubečim nadomestnim družinam, v širši družbi hude težave zaradi navedene neumestne terminologije, ki jim povzroča občutke ožigosanosti. Svet bi bil zanje precej prijaznejši, če bi veljaki, ki odločajo o njihovi usodi, končno le doumeli, da imamo ljudje v reji domače živali, ne pa otrok.
