Slovenija je z dvema kolajnama na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih na Kulmu potrdila, da je velesila v formuli ena smučarskih skokov. Uspeh ima še dodatno težo, saj ga je dosegla brez najboljšega slovenskega skakalca v zadnjih štirih sezonah Anžeta Laniška, ki se je edini v letošnji zimi uvrščal na stopničke za zmagovalce. Večinsko mnenje je bilo, da Slovenija brez Laniška nima možnosti za kolajno med posamezniki, na koncu je bilo veliko razočaranje ob bronu Timija Zajca, potem ko je bilo na dosegu zlato odličje. Čeprav je Zajc pred dvema letoma v Vikersundu postal svetovni podprvak, je bila kolajna na Kulmu presenečenje, saj je imel za seboj porazno poljsko turnejo. Bila je pravi polom, saj je ostal celo brez uvrstitve zaradi diskvalifikacije v Visli, zaradi preslabih skokov se ni uvrstil v zasedbo za ekipni tekmi in v Zakopanah odpovedal nastop zaradi slabega počutja. Pred vrhuncem sezone sta bili najboljši uvrstitvi Zajca v letošnji sezoni svetovnega pokala osmi mesti z uvodnih tekmah v Ruki.
Zajc z bronasto kolajno in ekipa s zlato, potem ko je le teden dni prej na moštveni tekmi v Zakopanah za Avstrijo zaostala več kot 50 točk, sta dokaz kako v skokih lahko dobesedno čez noč pride do spremembe. Zajc je klik naredil zgolj z enim dobrim poletom na treningu in postal konkurenčen ter znova dokazal, da je tekmovalec za velike tekme. In tudi prelomne odločitve, ko je leta 2020 na svetovnem prvenstvu v poletih Planici sredi tekmovanja s kritiko Gorazda Bertonclja poskrbel za pravi škandal, ki je prinesel odstop selektorja, sam pa je dobil opomin pred izključitvijo iz reprezentance. Novi šef strokovnega štaba Robert Hrgota ga je vrnil v ekipo in s potrpežljivostjo pripeljal do stanja, da je najboljši na največjih tekmah sezone. Zajc je v manj kot dveh letih na največjih tekmovanjih sezone osvojil že devet kolajn: dve na olimpijskih igrah, tri na svetovnih prvenstvih v nordijskem smučanju in štiri šampionatih v poletih.
Odkar je po škandalu v Planici glavni trener decembra 2020 Robert Hrgota, je Slovenija osvojila vsaj eno kolajno na vseh velikih tekmovanjih v sezoni, kar pomeni, da je tudi Velenjčan s koreninami v Dalmaciji, selektor za velike tekme. Enako kot njegov predhodnik Goran Janus je postavil jasne kriterije in pravila, da tekmovalci vnaprej vedo, kakšen je sistem izbire ekipe. Zelo pomembno je, da ima Hrgota podobno zmagovalno miselnost, kot jo je imel Janus, zato ga ne zanima, kaj počne konkurenca, ampak išče vedno nove rešitve, da bi bili boljši od tekmecev. V primerjavi s predhodniki, ki so imeli običajno le enega vlečnega konja reprezentance za največje lovorike (Primož Peterka, Peter Prevc, Robert Kranjec), je Hrgota zgradil močno ekipo z več tekmovalci, ki spadajo v svetovni vrh, in brez težav nadomestijo odsotnost prvega zvezdnika. Pod njegovim vodstvom je Slovenija osvojila tri naslove svetovnega prvaka na prestižnih ekipnih tekmah, ki imajo v trenerski srenji največjo vrednost.
Očitno pod okriljem Smučarske zveze Slovenije najbolje deluje skakalna piramida, katere temelj je Državni panožni nordijski center v Kranju (DPNC), kjer so povezali srednješolsko izobraževanje, bivanje v dijaškem domu in treninge na bližnji skakalnici. Temelj so še vedno klubi, ki skakalce in skakalke vzgajajo do konca osnovne šole, ko jih večina odide Kranj. Za konkurenčnost je dobrodošlo, da vsi niso produkt DPNC, saj so nekateri ostali zvesti vadbi v matičnih klubih s svojimi trenerji. V sedanji reprezentanci je tako popoln samorastnik Lovro Kos, ki je produkt dela v klubu Ilirija Ljubljana, in deloma tudi Timi Zajc, ki je na začetku srednje šole upiral selitvi v Kranj. Ob postavljeni piramidi in bogati tradiciji ima Slovenija razvejano mrežo skakalnic po vsej državi ter vrhunske pogoje za delo, s Planico pa najmodernejši center na svetu.
