Udobna večina koalicijskih poslancev v državnem zboru ter njihovi deklarativno konstruktivni kolegi iz vrst opozicijskih krščanskih demokratov nakazujejo možnost spreminjanja ustave, za kar je potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru. Spremembe, ki smo jih v Dnevniku predstavili v ponedeljek, ne posegajo drastično v družbeno ureditev, hkrati pa močno krepijo demokracijo (sprememba volilne ureditve, ki bi povečala vpliv volilca na izbiro poslanca) in neodvisnost sodstva (umik imenovanja sodnikov iz državnega zbora). V čem je torej težava, da so te spremembe v predalu že leta in da niti aktualna sestava državnega zbora ni nikakršen garant, da bo do njih dejansko prišlo? Tisti, ki jih morajo v državnem zboru sprejeti, se morajo odreči delčku lastnega vpliva in moči.
Poslanci se sicer v večini primerov že zdaj vzdržijo poseganja v odločitve sodnega sveta, ki opravi cel kandidacijski postopek, izbere najprimernejše kandidate za sodnike in vrhovne sodnike ter jih predlaga državnemu zboru v izvolitev. Ne pa vedno. Do blokad imenovanj je prišlo že v poosamosvojitvenih letih, pojavljale pa so se tudi pozneje. Lani denimo dveh višjih sodnikov poslanci niso hoteli potrditi za vrhovna sodnika, ker se tedanja koalicija ni strinjala z nekaterimi njunimi konkretnimi odločitvami v preteklosti. Pred sedmimi leti najprimernejši kandidatki za višjo sodnico poslanci niso mogli odpustiti, da je kot odvetnica pravno svetovala Urošu Rotniku v nekaterih fazah spornega projekta TEŠ 6, pa čeprav je bilo seveda jasno, da bi se kot sodnica morala izločiti v vseh zadevah, pri katerih je sodelovala kot odvetnica.
V zadnjih letih se je kot alternativa trenutnemu postopku imenovanj sodnikov v ospredje prebila različica, po kateri bi vlogo državnega zbora zamenjal predsednik republike. S tem se strinjajo tudi v – za sprejetje ustavne spremembe ključni – Novi Sloveniji, vendar pod pogojem, da bi hkrati spremenili sestavo sodnega sveta. V njem po trenutni ureditvi sedi šest sodnikov, ki jih izvolijo sodniki, in pet pravnikov (v trenutni sestavi trije odvetniki, profesor prava in upokojeni notar), ki jih imenuje državni zbor. Vse pomembnejše odločitve lahko sodni svet sprejme le z dvotretjinsko večino osmih glasov. NSi predlaga, da bi bilo v sodnem svetu število drugih pravnih strokovnjakov in sodnikov vsaj izenačeno (ali pa bi bilo drugih pravnikov celo več), »najboljše strokovnjake, kar jih premore naša država«, pa bi tja imenovali zakonodajna in izvršilna veja oblasti. Kar pomeni, da bi se v sodni svet v skrajnem primeru lahko vrinil še vpliv vlade.
Sestava sodnega sveta ni nedotakljiva. Toda nepremišljen poseg v sestavo sodnega sveta bi lahko naredil več škode kot koristi. Če bi preostali dve veji oblasti in posledično politika okrepili svoj vpliv na sodni svet, bi lahko intenzivneje vplivali tako na imenovanje sodnikov kot tudi na številna vprašanja s področja sodstva, s katerimi se ukvarja sodni svet.
Kakšna je dodana vrednost uglednih strokovnjakov, ki jih najdejo politične stranke, smo imeli že večkrat priložnost spoznati. Doktorski naziv ali bogate izkušnje še ne pomenijo, da posameznik svoje strokovnosti ni pripravljen podrediti pragmatičnosti v zameno za minule ali prihodnje usluge in sprejeti vloge strankarskega vojščaka. V praksi se lahko o tem vsakodnevno prepričamo v nekaterih nadzornih svetih in upravah državnih podjetij, na RTV, občasno celo na ustavnem sodišču ...
Prav »ugledni strokovnjaki« s politično popotnico najbolj načenjajo integriteto institucij, v katere so vpeti. Lahko jih celo pokopljejo.
