Evropske volitve so na ravni EU prinesle premik v desno. Ne le da je Evropska ljudska stranka utrdila svoj položaj in je kot edina izmed velikih etabliranih strank rezultat izboljšala, močno se je okrepila tudi skrajna desnica. A ne toliko v obstoječih političnih skupinah Evropskih konservativcev in reformistov ter Identitete in demokracije, temveč za zdaj v skupini še nepovezanih poslancev in strank. Za zdaj ne bo imela moči blokiranja zakonodajnih paketov, bo pa sodelovanje v še bolj pluralnem evropskem parlamentu pomembnejše kot v prejšnjem mandatu.
Zemljevid Evrope je tako pisan kot že dolgo ne. Grčija, Ciper, Španija, Nemčija, Poljska, Slovenija, Hrvaška, Latvija, Estonija in Finska so pristale v rokah EPP. Z zmagovitimi socialdemokrati oziroma socialisti so se v rdečo obarvale Portugalska, Romunija, Švedska in Litva. Avstrija in Francija sta globoko črni z zmagama skrajne desnice. Liberalci so slavili v Belgiji, Bolgariji in na Danskem. Zeleno pa se je zaradi tamkaj zmagovitega strankarskega zavezništva obarvala zgolj Nizozemska. Veliki francoski polom liberalcev in socialistov – skupaj imajo manj glasov kot skrajno desni Nacionalni zbor – je enako skrb zbujajoč kot to, da je desničarska Alternativa za Nemčijo postala druga najmočnejša politična sila v članici z najmočnejšim gospodarstvom v EU. Skupaj s krščanskimi demokrati imajo več glasov kot celotna vladajoča koalicija treh strank. In tudi to je skrb zbujajoče.
Evropska ljudska stranka se je vsaj deloma okrepila tudi na račun skrajne desnice, spet drugje je kot zmerna desnica pridobivala na račun levice in liberalne sredine. Močan rezultat EPP je postal možen predvsem zaradi njihovega krepkega rezultata v velikih članicah: Nemčiji, Španiji in Poljski. O devetih poslanskih mestih več za EPP (skupaj 185) so pred volitvami zgolj sanjali. Evropski konservativci in reformisti so s 73 poslanci dobili dodatne štiri sedeže, skrajna Identiteta in demokracija se je okrepila za devet sedežev, kar je približno v napovedi javnomnenjskih anket. Volilci skrajne desnice so se s svojimi protestnimi glasovi preselili denimo tudi k doslej na evropski ravni nepovezanim strankam. In tam zdaj tiči vzpon skrajne desnice, ki se bo v prihodnjih tednih z združevanji in preoblikovanjem političnega prostora šele pokazal. Že zdaj pa je jasno, da je s približno četrtino poslanskih mest skrajnodesničarskih skupin ta evropski parlament najbolj desno usmerjen doslej.
Pri glavnih treh političnih skupinah – Evropski ljudski stranki, Naprednem zavezništvu socialistov in demokratov ter skupini Prenovimo Evropo – se skriva odgovor, ali se bo nadaljevala zdajšnja proevropska koalicija, pri kateri so pripravljeni sodelovati tudi močno oslabljeni Zeleni. Ti tokrat niso več jahali na valu vseevropskih podnebnih protestov, kot se je dogajalo pred petimi leti. Prav tako je predvsem od EPP odvisno, koliko se bo parlamentarni premik v desno odražal pri kovanju prihodnjih evropskih politik. EPP je namreč tista stranka, ki bo ključna pri tem, ali bo »cordon sanitaire« nesodelovanja s skrajno desnico v evropskem parlamentu zdržal.
Vsaj matematično proevropska centristična koalicija za zdaj ne potrebuje novih koalicijskih partnerjev – ne s progresivne levice ne z desnice. Tudi Ursula von der Leyen glasov Evropskih konservativcev in reformistov oziroma poslancev Bratov Italije ne bo potrebovala za izvolitev, če bodo poslanci najverjetnejše nove koalicije držali skupaj. Da bi se po tako jasni zmagi EPP zdaj utegnil iz ozadja na mesto predsednika evropske komisije zavihteti Mario Draghi, je povsem neverjetno. Njegov največji podpornik, francoski Macronov liberalni tabor, namreč ni v položaju, da bi lahko sredi volilne kampanje predčasnih volitev narekoval kadrovsko kombinatoriko za osrednje vodilno mesto v Evropski uniji.
