Britanci so jih pričakovali oktobra ali novembra, pa je Rishi Sunak, že peti britanski konservativni premier v zadnjih štirinajstih letih in že drugi zapored, ki ga na Downing Street 10 niso poslali volilci, nenadoma, kot strela z jasnega, parlamentarne volitve razpisal za 4. julij. Zakaj? Zaradi mešanice strahu, da ga bodo tekmeci v stranki zaradi novih pričakovanih političnih polomij izselili iz premierskih prostorov, še preden bo določil datum volitev, in navdušenja nad nenadnim nepričakovanim znižanjem inflacije in zvišanjem gospodarske rasti, ki naj bi dokazovala, da njegov načrt deluje.
»Načrt? Kakšen načrt?« se sprašujejo kritiki, ki dodajajo, da je Britanija zaradi štirinajstih let kaotične koruptivne vladavine konservativne stranke v velikem zatonu, in, kot pravi eden od njih, je »vse ena preklemanska zmešnjava«. Najboljša dokaza za to sta najhujši krizi v zgodovini državnega zdravstva in šolstva. Na oblasti utrujeni in utrujajoči konservativci nimajo drugega načrta kot oklepati se oblasti, dokler se lahko. Zato so številni Sunakovi poslanci besni, ker je pohitel z volitvami, s katerimi bi lahko odlašal do januarja 2025. Več kot 60 jih je že prej napovedalo, da ne bodo vnovič kandidirali. Štirje so se jim pridružili včeraj. Večina ima Sunakovo nenadno odločitev za politični samomor ali pa sebični hazard. Prijaznejši mislijo, da je pohitel, da bi bil poraz konservativcev čim manj … porazen. Ciniki pa, da se je Sunak – ki se je s 764 milijoni evrov osebnega premoženja pojavil na najnovejšem seznamu tisoč najbogatejših Otočanov – naveličal vodenja vlade.
Bližnje volitve bodo prve po brexitu, covidni pandemiji in izsiljenih odstopih dveh konservativnih premierjev, Borisa Johnsona in Liz Truss. Britanci so šli zadnjič na volitve 12. decembra 2019, ko je bila Britanija še članica EU. Izvolili so, z veliko večino, brexitskega Lažnivega Kljukca Borisa Johnsona, ki je, ker to ni in ni šlo od rok predhodnici Theresi May Johnson, 31. januarja 2020 izpeljal brexit. Danes ima brexit za dobro odločitev samo še 31 odstotkov Otočanov. Večina drugih ga ima za največjega krivca za … preklemansko zmešnjavo. Sunak se je zaman trudil popraviti ekonomsko in vso drugo škodo, ki sta jo Britaniji prinesla njegova predhodnika, nepopravljivi lažnivec in klovn Boris Johnson in Liz Truss, ki je z ekonomsko nepismenostjo v samo 49 dneh na premierskem mestu Britanijo prikrajšala za 35 milijard evrov. Oba sta zapravila sloves Britanije kot stabilne demokracije, ki jo vodijo resni politiki.
Če bi se zgodil čudež vseh čudežev in bi konservativci 4. julija zmagali na volitvah, bi to prineslo dodatno oddaljevanje od EU in Evrope. Ker pa bodo z veliko večino zmagali laburisti, ki so po Sunakovem razpisu volitev za eno odstotno točko povečali prednost pred konservativci, z 20 na 21, bo to nujno prineslo zbližanje Britanije z EU in Evropo. Sunak Britancem grozi s petimi mednarodno nevarnimi leti, ki bi bila še bolj nevarna, če bi zaupali oblast laburistom. Starmer preudarno, mirno, premišljeno in enostavno napoveduje to, česar si želi velika večina Otočanov, sita političnega kaosa, neizpolnjenih obljub, laži, korupcije in klientelizma, stalnih frakcijskih bitk v konservativni stranki in menjav premierjev brez volitev. Starmer napoveduje spremembo, stabilnost, tudi ekonomsko prenovo Britanije, od zdravstva do šolstva, Britanijo za vse tiste, ki res delajo, in ukrepanje proti superbogatašem, ki se izogibajo plačevanju davkov. Po osmih letih kaosa, ki jih je sprožil brexitski referendum, je Starmerjev načrt, kot bi rekli Angleži, »music to my ears«, glasba, lepa melodija za (od vsega utrujena) ušesa Britancev.
