Drobljenje študija medicine je nesmiselno. Slovenija ne potrebuje dodatne medicinske fakultete, bolje je povečevati vpis na obstoječi ustanovi. Ustanovitev fakultete je prenagljena in nepremišljena, ker bo zgolj povečevala stroške izvajanja študija ter izvajanje sekundarne in terciarne dejavnosti. Problema pomanjkanja zdravnikov ne moremo rešiti na tak način. Takšni so bili pred 22 leti najpogostejši javni pomisleki zoper ustanovitev mariborske medicinske fakultete. Kakopak so večinoma prihajali iz Ljubljane. Mariborske ambicioznosti niso mogli ustaviti, medicinska fakulteta je že leta 2004 vpisala prvih 80 študentk in študentov.
Zdaj se zgodba s podpisom pisma o nameri izvajanja študija medicine na Primorskem navidezno ponavlja. Javno izraženi dvomi o tem projektu, ki ga je predsednik vlade Robert Golob v ponedeljek potegnil iz klobuka, so zelo podobni tistim z začetka tisočletja. Le da so tokrat kritike bistveno bolj utemeljene. Lokalpatriotski projekt primorsko obarvane vladne garniture ima v primerjavi z mariborskim tehtnejše pomanjkljivosti in še več neznank. Golobov študij medicine je zelo podoben drugim populističnim napovedim predsednika vlade, denimo tisti o 600-evrskem dodatku za sodnike. Njihovo uresničljivost je zato treba jemati s precejšnjo mero previdnosti.
Preberite tudi: Študij medicine: Primorska medicinska fakulteta osupnila stroko
Drugače kot mariborska bolnišnica izolska ni terciarna ustanova. Tam ne zdravijo večine najtežjih zdravstvenih stanj. Da bi dosegla status kliničnega centra, ki bi bil za zagon fakultete nujen, se s strokovnega vidika zdi neverjetno, še posebej če pomislimo, da to doslej ni uspelo bistveno večji in kadrovsko bistveno močnejši celjski bolnišnici.
Malo verjetna je izpolnitev Golobove napovedi, da bodo prvo študentsko generacijo na fakulteto vpisali že v študijskem letu 2027/2028. V Mariboru so imeli dve leti pred vpisom študentov pripravljeno že vso dokumentacijo za akreditiranje študijskega programa, postopki na pristojnih inštitucijah so bili v polnem teku. Univerza je imela prostore in opremo, izvoljen je bil senat fakultete in imenovan v. d. dekana. Kadrovske vrzeli so jim tedaj pomagali sprva zapolnjevati kolegi iz Ljubljane.
V Izoli tri leta pred napovedanim vpisom študentov nimajo več od podpisanega pisma o nameri. Univerza na Primorskem niti še ni sprožila postopkov akreditacije novega študijskega programa, vlogo naj bi nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) oddala šele prihodnje leto. Postopki Nakvisa niso formalnost. Mariborska univerza je potrebovala več let, da je akreditirala študij farmacije, uspelo ji je šele v četrtem poskusu.
Da je zgodba o primorski fakulteti še bolj absurdna, je utemeljene dvome o smiselnosti njenega ustanavljanja tretje medicinske fakultete že pred dobrim letom dni izrazilo visokošolsko ministrstvo. Ko so Primorske novice marca lani pisale o tovrstnih ambicijah, je ministrstvo izpostavilo naslednje: »V Ljubljani ravno poteka gradnja novih prostorov Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki bo lahko nato vpisala več študentk in študentov, tako bomo dobili tudi več zdravnic in zdravnikov. Vendar pri medicinskih fakultetah ni težava le prostor; še večja težava je zagotavljanje mest za klinično prakso v bolnišnicah. To lahko izvajajo le habilitirane zdravnice in zdravniki.«
Na identičen način je tedaj ministrstvo podvomilo še o smiselnosti ustanavljanja medicinske fakultete v Novem mestu in Celju, kjer je habilitiranih zdravnikov celo več kot v Izoli. Zdaj so tovrstni dvomi v vladi potihnili. Nasmejan minister Igor Papič je včeraj v Kopru ob podpisu pisma o nameri za razvoj in izvajanje enovitega magistrskega študijskega programa Medicina na Univerzi na Primorskem glasno ploskal. x
