Na eni strani poteka lov na delovno silo iz tujine, saj je ob staranju prebivalstva pomanjkanje kadrov že in bo v prihodnje še večja težava gospodarstva. Da bi zapolnili prazna delovna mesta, se državni aparat poskuša prilagoditi na novo situacijo procesiranja velikega števila dovoljenj za bivanje. Sprejemajo se zakoni, strategije in direktive, s katerimi poskušajo tuje delavce kar se da hitro spraviti na slovenska delovišča. Še več: ministrstvo za delo pod ministrom Luko Mescem je v začetku leta na Filipinih odprlo slovenski konzulat. Da bi se postopek uvažanja filipinske delovne sile še dodatno pospešil, lahko filipinski državljani svoje biometrične podatke oddajo kar na konzulatu in že tam prevzamejo enotno dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji. Podatki zavoda za zaposlovanje kažejo, da se je število delovnih dovoljenj in soglasij, ki jih tujci iz tretjih držav potrebujejo za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, od leta 2015 povečalo za več kot trikrat. Povedano drugače: statistika kaže, da je pri nas že skoraj vsak šesti zaposleni tuji državljan. Približno 13 odstotkov tujih delavcev prihaja iz članic Unije, kar 87 odstotkov pa iz držav tretjega sveta.

Na drugi strani pa se dogaja zaostrovanje migracijske politike, ne le v Sloveniji, temveč v vsej Evropski uniji. Evropski parlament je nedavno sprejel pakt o migracijah in azilu, ki bo začel veljati v začetku leta 2026 in ki naj bi postopke identifikacije migrantov in začetek azilnih postopkov pohitril. Nevladne organizacije pa svarijo, da bo pakt omejil že zdaj zahteven dostop do azilnih postopkov, otežil združevanje družin, olajšal pa izgovore držav, ko bo prišlo do deportacij oziroma izgonov. Zaostrovanje se prikrito dogaja tudi v naši državi. Ministrstvo za notranje zadeve je konec septembra povsem nepojasnjeno začelo izganjati prosilce za azil, ki so v Sloveniji že več let, se učijo slovenskega jezika in imajo povečini stalno delovno mesto. V medijih je odmevala zgodba prosilca, ki se je po letu dni bivanja in dela v Sloveniji zglasil na ministrstvu, da bi rutinsko podaljšal svojo izkaznico, namesto nje pa so mu v roke izročili dokument o deportaciji. Država oziroma ministrstvo je tako večjemu številu prosilcev, ki tu živijo in delajo ter zapolnjujejo primanjkljaj delavcev v gospodarstvu, izdalo odlok o deportaciji. Neuradno je ministrstvo ta teden storilo še korak dlje in prosilcem za azil ni izdalo potrdila o dostopu do trga dela, ker svoje istovetnosti niso mogli potrditi z uradnim dokumentom. Delo jim je s tem onemogočeno. Zdi se, da v Sloveniji vlada zmeda na področju migracijske politike. Pomanjkanje delavcev bi reševali z uvozom delovne sile, jim urejali vizume in druge dokumente, prosilce za azil, ki bežijo zavoljo lastnega življenja, pa bi po uspešni integraciji odslovili.

Kako je mogoče, da se na eni strani ministrstvo za delo trudi na vse pretege uvoziti delavce z vsega sveta in za ta namen odpira konzulate, sprejema odloke in novele zakona, kontradiktorno temu pa ministrstvo za notranje zadeve (čeprav vse zanikajo) zaostruje migrantsko politiko in škoduje tistim, ki se želijo integrirati v družbo in predvsem delati? Morebiti bi bilo koristno ustanoviti ministrstvo za koordinacijo ministrstev, čeprav naj bi bila to premierjeva naloga, ki pa ji več kot očitno ni kos. Gospodarstvo se torej zaenkrat še vedno srečuje s pomanjkanjem delovne sile. Slednjo uvaža ministrstvo za delo, izvaža pa ministrstvo za notranje zadeve. Povedano drugače, gre za šolski primer špedicijskega posla.