Odstop nemške obrambne ministrice Christine Lambrecht je hud udarec za kanclerja Olafa Scholza. V tednu, ko bodo članice Natove kontaktne skupine za Ukrajino v ameriškem oporišču Ramstein v Nemčiji vnovič razpravljale o nadaljnji pomoči Ukrajini v domnevno odločujoči fazi vojne, pretres na obrambnem ministrstvu zrcali vse kritike, ki jih je bila v preteklih skorajda enajstih mesecih vojne Nemčija deležna zaradi počasnega odziva na rusko agresijo na evropskih tleh. Sedeminpetdesetletna političarka SPD je bila pogosto strelovod za počasen premik Nemčije od več kot sedem desetletij trajajoče obrambne zadržanosti k aktivnejšemu posegu na ukrajinsko bojišče. In čeprav je Lambrechtova prevzela resor z nakopičenimi težavami svojih predhodnikov, je položaja slednjič ni stalo klavrno stanje v nemškem obrambnem sistemu, tretji najmočnejši vojski na evropskih tleh.
Odnesle so jo številne majhne afere, ki se izkušeni političarki ne bi smele zgoditi. Scholz je dolgo vztrajal pri obrambni ministrici in ji dajal močno zaslombo. Na koncu pa je piko na i njenega ministrovanja pristavil neposrečen silvestrski videoposnetek, ko je komunikacijsko nevešče govorila o vtisih leta in vojni v Ukrajini, zaradi katere je imela več zanimivih stikov, medtem ko so v ozadju z ognjemetom praznovali prihod novega leta. Resor obrambne ministrice ni bil pravo mesto za Lambrechtovo. V prejšnjih nemških vladah je službovala v resorjih za pravosodje in družinske zadeve, ki so ji bili bolj pisani na kožo. Čeprav je tudi z njenim imenovanjem Scholz dosegel svoj cilj, da ministrska mesta v vladi razporedi enakomerno med moške in ženske, so se vse od začetka – in to ne zgolj v opoziciji krščanskih demokratov – o pravilnosti njegove izbire porajali dvomi.
Krmarjenje Lambrechtove v obrambnem resorju v času tako imenovanega zeitwende, epohalnega zgodovinskega premika, je bilo v mnogih pogledih malce zašla plovba med težavnim prilaganjem Nemčije novim varnostnim danostim v Evropi. Vsaj toliko, kot je šlo za nespretno krmarjenje Lambrechtove, je cikcakanje tudi posledica Scholzevih premislekov, kje v konfliktu na evropskih tleh je mesto Nemčije. Država, ki je bila leta zadržana do izpolnjevanja cilja obrambnih izdatkov v višini dveh odstotkov BDP, se je po izbruhu vojne v Ukrajini kar naenkrat odločila, da bo modernizirala svojo vojsko. Z dodatno injekcijo 100 milijard evrov je kancler Scholz hotel odpraviti primanjkljaj v opremi vojske, ki ji je bilo tri odstotke BDP nazadnje namenjenih v začetku osemdesetih let, s plahnenjem grožnje hladne vojne pa so ti izdatki četrt stoletja pozneje zdrknili na zgolj še dober odstotek. Primer Nemčije je bil skorajda vzorčni primer za celotno Evropo. Po koncu hladne vojne – tudi po vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije – nihče ni računal na možnosti širšega oboroženega spopada na evropskih tleh.
Precejšnje težave je imela Nemčija tudi pri odločanju, kako močno naj se z zagotavljanjem obrambne pomoči vplete v vojno z Rusijo, od katere energentov je bilo odvisno njeno gospodarstvo. Ves čas od razpada Sovjetske zveze je v nemški politiki veljalo nenapisano pravilo, da vojne z ruskim medvedom ne bo, saj bodo posli najboljše zagotovilo miroljubne koeksistence. Temu premisleku se je Berlin le počasi in postopoma odpovedoval. Vedno znova so se zato v Berlinu pri zagotavljanju obrambne pomoči Ukrajini znašli v defenzivi oziroma v zaostanku z izpolnjevanjem zaprosil, katerih politično-obrambni tempo so diktirale razmere na bojišču, politični nosilci avantgarde vseevropske epohalne prelomnosti pa so bili v baltskih državah, Poljski, Veliki Britaniji in ZDA. Odstop Lambrechtove vseh teh dilem vladajoče nemške tričlanske koalicije ne bo razblinil.
